Simon GREGORČIČ

Simon Gregorčič je poleg pravega imena kasneje uporabljal tudi različne psevdonime in šifre. Predstavljal se je kot Simon Pomolov, Simon Gregorčič ml., S.G. in S.P-ov. Po končani gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil ordiniran leta 1879. Med leti 1880-83 je bil kaplan v Kobaridu, nato je bil vikar in učitelj v Trenti. Zatem je bil od leta 1885 do 1893 vikar v Logu, kjer je pokazal svojo močno narodno zavest, saj se je skupaj z občinskimi možmi odločno postavil v bran ustanovitvi nemške šole tako, da se je zavzel proti nemškem prodiranju čez Predel. Med leti 1893-1909 je deloval v Sedlu pri Kobaridu, nato pa se je preselil v Avče, kjer je predsedoval krajevnemu šolskemu svetu. V času prve svetovne vojne se je moral zaradi obstreljevanja umakniti v Bukovce pri Kalu nad Kanalom, od koder je kljub veliki nevarnosti oskrboval Avče. Živel je v hudem pomanjkanju in strahu.

Simon Gregorčič se je sam naučil češko, poljsko, lužiško-srbsko, srbsko in hrvaško v tolikšni meri, da je lahko iz teh jezikov prevajal v slovenščino. V različnih zbirkah (predvsem v Slovanski knjižici in Knjižici za mladino) je objavljal prevode čeških avtorjev Eliške Krasnohorské (Dedov srd, Marjetica in kopriva), K. J. Zákouckega (Plemenita srca), J. Ehrenbergerja (Tatarji na Moravskem), B. Klimšove (KMl 4–7, 1895), X. Čekala(Preskušnja in rešitev) in Fr. Pravde (Ne bodimo lipov les). Cesarja je bil šel gledat, Pravda, Prevžitkar so tri anonimna dela, ki jih je prevedel iz lužiške srbščine. Iz poljščine je prevedel Punčiko Stanislava Grudzinskega, iz hrvaščine pa Lotarijko, Izgubljenega sina in Mrtvaško srajco pisatelja Vjenčeslava Novaka. Prevedel je tudi Despotovićevega Hudobnega tovariša in Jemeršičev spis Materino delo za Boga in domovino.
Simon Gregorčič je avtor Trentarskih pripovedk.