ŠILIH, Gustav

Gustav Šilih je bil rojen v Velenju, kjer sta njegova starša delala za grofa Adamoviča. Osnovno šolo in zasebno nižjo gimnazijo je končal v rojstnem kraju. Zaradi smrti brata so mu omogočili nadaljnje šolanje, ki mu sprva kot tretjemu izmed šestih otrok ni bilo obljubljeno. Vpisal se je na učiteljišče v Ljubljani in leta 1912 maturiral. Po maturi je delal kot učitelj v Savinjski dolini, kjer se je navdušil nad pedagogiko. Potem pa je nastopila prva svetovna vojna in željo po študiju je moral začasno opustiti. Boril se je na soški fronti in utrpel trajno poškodbo leve roke, leta 1918 pa je sodeloval v Maistrovem boju za slovensko severno mejo. Leto kasneje, po nekaj mesecih poučevanja na mariborski realki, je dobil službo na trgovski akademiji. Tam je poučeval vse do leta 1927, potem pa še eno leto na istem zavodu v Celju.
Takoj po vojni je ustanovil krožek, iz katerega se je leta 1921 oblikovala Pedagoška centrala. Poslanstvo tega združenja je bilo seznanjanje učiteljev s sodobnimi pedagoškimi nazori. Zavzemali so se za reformo šolstva in usposabljanje učiteljstva, s svojim delovanjem so med drugim postavili temelje slovenski pedagoški sociologiji. Šilih je bil urednik Roditeljskega lista in Pedagoškega zbornika ter v njiju tudi objavljal, sodeloval pa je še pri Slovenski šolski matici. V mladih letih je začel s pisanjem poezije, kasneje je pisal tudi prozo. Kljub uspehu, ki ga je požel mladinski roman Beli dvor, so njegovi leposlovni podvigi zmeraj ostali v senci njegovega strokovnega dela. V obdobju med obema vojnama se je dodatno izobraževal na Dunaju in v Ženevi in se vpisal na študij v Zagreb. Leta 1928 je diplomiral iz pedagogike, psihologije in nemškega jezika s književnostjo. Po končanem študiju se je zaposlil v Mariboru na učiteljišču. Leta 1932 je opravil še profesorski izpit iz pedagogike. Preden je zaradi druge svetovne vojne že drugič prekinil svojo pedagoško pot, je bil dopisni član Pedagoško književnega zbora v Zagrebu. Del vojne je preživel v ujetništvu v Nemčiji, del pa v Gradcu, kjer je delal v knjigarni. Po koncu vojne je nadaljeval s poučevanjem na učiteljišču, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1950. Eno leto je bil ravnatelj, sicer pa profesor pedagoško-psihološke skupine predmetov. Poleg šolske pedagogike se je posvečal še družinski vzgoji. Deloval je v Zvezi prijateljev mladine, v Pedagoškem društvu, v svetih za šolstvo in drugod. Po upokojitvi se je aktivno posvetil vzgoji in izobraževanju staršev ter spolni vzgoji. Leta 1952 je ustanovil vzgojno svetovalnico, zaslužen je tudi za ustanovitev šole za starše v Mariboru.
Dobro je bil seznanjen z razvojem pedagogike v tujini. Vselej je bil kritičen do novih idej in jih uvajal s premislekom. Tako je slovensko pedagogiko uspel dvigniti na evropsko raven. Znanje je predajal tudi skozi spise, strokovne in poljudne članke in strokovno literaturo. Med najbolj odmevnimi je Očrt splošne didaktike iz leta 1961. Njenega izida sicer ni dočakal, je pa delo pomembno vplivalo na naslednje generacije pedagogov. Zaradi svojega doprinosa k pedagogiki je bil imenovan za pedagoškega svetnika.
Na hiši na Cankarjevi ulici 8 v Mariboru, kjer je Šilih od leta 1936 dalje živel, je danes spominska plošča. Po njem je poimenovana  osnovna šola s prilagojenim programom v Mariboru in nagrade, ki jih vsako leto podelijo najzaslužnejšim prosvetnim delavcem v Mariboru, Velenju in Gornji Radgoni. Pedagog, ki je v svojem času razburkal slovensko šolstvo, je z oseminšestdesetimi leti zaradi bolezni umrl.