Bila je ljubiteljska raziskovalka lokalne zgodovine in rodoslovka. Po končani štiriletni osnovni šoli v Žabnici je odšla za štiri leta v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko, nato pa še za dve leti v gospodinjsko šolo pri Gospe Sveti na Koroškem. Naučila se je nemškega jezika in pisanja v nemški gotici. Želela pa se je izobraziti tudi v pisanju in govorjenju slovenskega jezika, zato je po prvi svetovni vojni šolanje za eno leto nadaljevala v Marijanišču v Ljubljani. Ker ni mogla postati učiteljica, si je znanje izpopolnjevala z branjem knjig, raziskovanjem zgodovine in pisanjem. Kljub temu, da je bila mati šestih otrok in je življenje preživela kot gostilničarka in gospodinja, je že od mladih let sodelovala v žabniškem kulturnem življenju. Zelo rada se je ukvarjala z gledališčem in režirala v žabniškem kulturno umetniškem društvu. Med drugo svetovno vojno je ves čas pomagala partizanom. Konec julija 1944 so jo aretirali domobranci in jo odpeljali v gestapovske zapore v Škofjo Loko, od tu pa v Begunje in nato na prisilno delo v Salzburg. Po prejemu lažne brzojavke, da je mož bolan, se je že čez dva meseca vrnila domov. Po vojni se je ponovno vključila v kulturno življenje.
Leta 1970, ko ji je bilo že čez 70 let, so se ji ob pisanju scenarija za Kmečko ohcet misli usmerile v prihodnost. Približevala se je 1000. obletnica prve omembe Žabnice (973–1973). Začela je uresničevat svoje mladostne sanje – raziskovat krajevno zgodovino. Prebirala je članke in knjige ter se naučila pridobivati podatke iz arhivov. Po župnijskih in škofijskih arhivih, matičnih knjigah ter katastrih je nato zbirala podatke za monografijo krajevne zgodovine. Intenzivno je brala članke zgodovinarja Loškega gospostva Pavleta Blaznika in druge vire. Iz gospodinje je tako postala zgodovinarka in nato še rodoslovka. Ob prazniku 1000. obletnice omembe Žabnice so pripravili slavnostno akademijo, kulturni program in mnoge športne prireditve. Ob zaključku prireditve je zaradi številnih pohval prejela pisno priznanje občine Škofja Loka. Žal pa ji v tako kratkem času (nekaj let) ni uspelo pripraviti knjige o Žabnici. Je pa izpisane podatke shranjevala in ti so bili v letih 2009/2010, po 25 letih temelj zbornika Na robu pojoče ravnine, ki je bil izdan leta 2011. Poleg sina Janeza Šifrerja je imela še dve stalni sodelavki. Že leta 1973 sta se ji pridružili Ivanka Pokorn in Marija Japunčič. Običajno sta izpisovali podatke, tipkali članke, obiskovali ustanove. Po odkritju rodovnika enega od žabniških študentov, ki je dobival štipendijo Schifersteinove ustanove, ustanove njenega rojaka in daljnega sorodnika Jožeta Antona Schiffrerja (1677-1750), pozneje plemenitega Schiffersteina, se je raziskovanje preusmerilo na raziskovanje Sifrerjevega rodu in postalo bolj rodoslovne narave.
Sodelovala je z dr. Božom Otorepcem (Inštitut za občo in novejšo zgodovino pri SAZU), z dr. Josipom Žontarjem (pisec Zgodovine mesta Kranja), kasneje še z geografom prof. Francetom Planino in dr. Pavlom Blaznikom. Njeno delo je vzbudilo pozornost že za časa njenega življenja. Narejenih je bilo več intervjujev, leta 1982 pa je nastopila tudi v televizijski oddaji Zrno do zrna na Televiziji Slovenija. Za objavo izsledkov je sprva nagovorila svojega bratranca Jožefa Šifrerja (slavist, prof., literarni kritik). Ta je v Loških razgledih (1976) objavil članek o začetku Šifrerjevega rodu (Bartolomeju), v Mohorjevemu koledarju za leto 1977 pa življenje in delo Jožefa Antona Šifrerja in plemenitih Schiffersteinov. O slavnih Šifrerjevih je v Snovanjih pisal tudi publicist Črtomir Zorec. Sama je objavila le Dva etnografska zapisa iz Žabnice v Loških razgledih leta 1979.
Druge zapise lahko beremo v njenem lepo urejenem arhivu, ki je shranjen pri Kozincu v Žabnici, št. 26. Gradivo je razvrščeno po tematikah v 25 širših enot. Najbolj natančno so popisane mape z gradivom za krajevno zgodovino in običaje. Iz tega gradiva je objavljenih v zborniku Na robu pojoče ravnine dvanajst njenih prispevkov (Naši kraji od prihoda Slovanov do leta 1848, str. 53-71; Zanimivosti iz Žabnice in okolice, str. 72-78; Nesreče, stiske in druge nadloge, str. 144-146; Nekaj o ujmah v 20. st., str. 147-148; Veliki požar v Žabnici, str. 149-150; Spomini na prvo svetovno vojno, str. 192-200; Čas med obema vojnama, str. 200-203; Ceste in poti v naši okolici, str. 242-243; Stari most v Žabnici, str. 246-247; Šola v Žabnici, str. 272-284; Štipendiranje sorodnikov kot pomoč bogatih posameznikov v skrbi za svoje rojake in splošni razvoj, str. 286-290; Posebnež Gorjančev Urban in igre na srečo, str. 323-325. Nekaj gradiva je bilo predstavljenega tudi na razstavi Rodoslovnega društva Slovenije (okrogli stolp loškega gradu 1998). V dveh desetletjih je izdelala okrog 30 rodovnikov za posamezne rodbine.
Bistro je razmišljala vse do konca. Imela je nenavaden smisel za iskanje virov in zgodovinsko sklepanje. Zapustila je bogato gradivo, ki ga bodo bodoči raziskovalci žabniške zgodovine s pridom uporabljali.
Tatjana Dolžan Eržen: Delo in arhiv Antonije Šifrer (1899-1985), zbornik Na robu pojoče ravnine, Žabnica 2011, str. 17-32; Kranjski zbornik 2010, str. 265-272
Štefka Križnar: Spomini na Gregorčevo mamo Tončko, zbornik Na robu pijoče ravnine, Žabnica 2011, str. 35-37
France Planina: Spomini na Antonijo Šifrer, Loški razgledi, 1985, str. 199-200; zbornik Na robu pojoče ravnine, Žabnica 2011, str. 33-34
Jože Šifrer: Znameniti rojaki Žabniške fare, Kranjski zbornik 2010, str. 273-278
Janez Cundrič: Od Jernača ven gre rod, 7D, VII:/1979, str. 16-17
Marija Volčjak: Na robu pojoče ravnine, Moja Gorenjska, april 2011, sr. 20-21
Jože Šifrer: Jernej Šifrer, njegov rod in robotna pravda loških podložnikov, Loški razgledi 23/1976, str. 34-46
Jože Šifrer: Jožef Anton Shiffrer pl. Schifferstein, Mohorjev koledar za leto 1977, str. 134-137
Bert Golob: Poznaš svojega prapradeda? Pogovor z Antonijo Šifrer, kmetico in geologinjo, Pionirski list, 1981, št. 3, str. 17
Peter Hawlina: Kaj delajo. Antonija Šifrer s sodelavci, Drevesa, bilten SRD št. 4, 1997