SENČAR, Antonija (Tončka)

Antonija (Tončka) Senčar, z dekliškim priimkom Glogovšek, je bila rojena 4. julija 1935 v kmečki družini v vasi Zgornji Obrež pri Artičah blizu Brežic. V družini so bili trije otroci, poleg Tončke še dva brata, Franci in Drago. Ko je imela šest let, so Nemci družino odpeljali v delovna taborišča v Šlezijo, kjer je preživela štiri leta. Po končani vojni so se vrnili domov. Imela je deset let in začela je hoditi v drugi razred osnovne šole. Razrede je preskakovala in v devetih letih končala osnovno šolo, nižjo gimnazijo in učiteljišče v Novem mestu.

Leta 1954 je prišla v Portorož, leta 1956 pa v Piran, kjer si je ustvarila družino in rodila dva otroka, Gorazda in Polono. Najprej je osem let poučevala v Zavodu za korekcijo sluha in govora, potem je bila tri leta upravnica piranskega vrtca, nato pa petindvajset let učiteljica podaljšanega bivanja v Dnevnem domu v Piranu. Ob delu je bila aktivna kot prostovoljka: vodila je občinski odbor Društva prijateljev mladine, bila predsednica Rdečega križa, vzpostavila je več desetletij trajajoče sodelovanje s slovenskim društvom Drava iz Augsburga. Za svoje delovanje je prejela številna priznanja in odlikovanja.

Že v Dnevnem domu je začela s pripovedovanjem pravljic, ki so se ji zdele pomembne za razvoj otrokovih čustev, kot pomoč pri premagovanju bralnih težav in spodbuda za učenje. Pripovedovala je pravljice o Cefizlju, o Jakcu in Mihcu, o Črni roki pa take, ki si jih je sproti izmišljevala. Ko je postala babica, jih je pripovedovala vnukom, danes jih pripoveduje na različnih prireditvah. Leta 2011 je v avstrijskem St. Pöltnu pri Dunaju pred navdušenim občinstvom nastopila na mednarodnem festivalu pripovedovalcev zgodb, ki ga že vrsto let organizira avstrijski pisatelj Folke Tegetthoff.

Ukvarja se še z mnogimi stvarmi: piše pesmi in spomine na življenje v taboriščih, organizira izlete, bila je aktivna pri Združenju borcev, je predsednica krajevnega odbora Društva izgnancev Slovenije in članica društva Meščani Pirana.

Zavest o pomenu turizma za razvoj občine vodi njene dejavnosti tudi na tem področju. S celostno izkušnjo in vključevanjem lokalnih posebnosti se skupaj z družino trudi za stalni dvig kakovosti turističnih storitev. Zadnja leta si zelo prizadeva za oživitev piranskega svetilnika na Punti.

Med njene zanimive naloge sodi tudi medgeneracijsko povezovanje: z obujanjem spominov na šolo nekoč učencem, dijakom in študentom odkriva in posreduje izkušnje iz preteklosti, ki jih želi ohraniti in kot vrednote prenesti v prihodnost.

Leta 2011 je sodelovala na prireditvi Mestne knjižnice Piran “Spomini na ukradeno otroštvo”, leta 2014 pri dokumentarnem filmu “Piran, luč na koncu vedute” iz serije Obrazi z Jadrana. Leta 2015 je soustvarjala projekt OŠ Cirila Kosmača iz Pirana “Druga svetovna vojna: naša skupna zgodovina”, ki je prejel nacionalno nagrado “zlati kabel” za kakovostno opravljeno delo na področju mednarodnih sodelovalnih projektov na daljavo, ki se izvajajo v okviru akcije eTwinning.

Številnim generacijam poznana in priljubljena upokojena piranska učiteljica, ki s svojo vedrino, resnicoljubnostjo, zanesljivostjo in organizacijskimi sposobnostmi očara vsakogar, je tudi ena redkih slovenskih izgnank, ki je s svojim vnukom obiskala vsa štiri taborišča na Poljskem, kjer je preživela vojno.