Rojena v Trbovljah, dekliški priimek Kužnik, Anka Senčar še vedno velja za najuspešnejšo slovensko in jugoslovansko manekenko ter fotomodel vseh časov. Po otroštvu in najstniških letih, preživetih v domačih revirjih, se je po poroki s Primožem Senčarjem in po rojstvu hčerke Natalije preselila v Ljubljano in kasneje v Radovljico. Po naključju je pristala med manekenkami, prvi jo je ovekovečil modni fotograf Stane Jerko. Po takojšnjih uspehih jo je pot nato vodila v tedanjo Jugoslavijo, predvsem na Hrvaško in v Srbijo. Po Stanetu Jerku je njeno pot na modni sceni zaznamoval predvsem hrvaški fotograf Ivan Balić Cobra in Anka je postala najbolj iskan in najuspešnejši jugoslovanski fotomodel ter manekenka.
Najpomembnejši dogodek zanjo je bil Modefest v Trogirju. Tu jo je namreč opazil Gunnar Larsen, tedaj najslavnejši modni fotograf na svetu. Navdušen nad njenim videzom in fotogeničnostjo jo je povabil v Pariz, kjer se je hitro pridružila skupini takrat najbolj iskanih manekenk in zaslovela tudi drugod po svetu. Iz Pariza jo je pot nato vodila v Milano, Rim, London, New York, kjer je prav tako sodelovala z najboljšimi fotografi, kot so bili Bruno Olivero in drugi.
Bila je obraz za L’Oreal, Max factor, Roger Lamy, Stephanel, Ives Saint Laurent, Pierre Cardin, Nino Ricci in druge svetovno znane prestižne znamke. Krasila je naslovne strani revij, kot so Mode international, Elle, Vogue …
Preizkusila se je tudi na filmskem platnu. Pod imenom Anka Auling je odigrala nekaj opaznih vlog, sodelovala je tudi s slovitim Federicom Fellinijem, največkrat pa omeni film Od zore do zore.
V začetku osemdesetih let je manekenstvu in svetu mode dala slovo in kljub rednemu pojavljanju v medijih pred fotoaparate profesionalno ni več stopila. A na drug način je svet ostal še vedno njen. Od Indije, Šrilanke, Južne Afrike, Katarja, Madagaskarja do Egipta, kjer je med drugim živela.
Svojo manekensko pot je opisala v avtobiografski knjigi To sem jaz, jaz sem Anka, ki je postala uspešnica, v času izida pa kot prvo tovrstno čtivo pri nas povzročila tudi veliko prahu. Kasneje je izdala še eno knjigo, prijetno napisan potopis Ankina moja Afrika, o razgibanem življenju v južnoafriški republiki.
Anka Senčar je bila s svojim načinom življenja in stališči zagotovo najbolj opravljana Slovenka svojega časa. Ne glede na to, kaj je kdo rekel in kaj mislil, je vedno živela tako, kot je hotela sama. Ali kot Anka-ciganka ali kot Princess of Hurgada, kjer je živela več let in kjer so ji dali ta vzdevek, vedno je zajemala pestrost življenja z veliko žlico.
To sem jaz – jaz sem Anka, Amalietti/Senčar 1989, posebne edicije Feniks
Ankina Moja Afrika, Anka Senčar – Ljubljana: Založba Vermei, 1997
Osebni razgovor, povzetki iz objavljenih člankov v časopisju in revijalnem tisku.