SEMA, Antonio

Rodil se je v revni kmečki družini, ki sta jo starša Martino in Maria, roj. Coslovich, preživljala s trdim delom na manjši kmetiji v Strunjanu. Osnovno šolo je obiskoval v Izoli in se nato vpisal na gimnazijo v Kopru. Šolanje je zaradi težkih gmotnih razmer opustil že čez nekaj mesecev in se preživljal kot težaški delavec in ribič. Ob delu se je samoizobraževal in uspešno opravil izpite za osnovnošolskega učitelja. Preselil se je v Piran, kjer je začel svojo učiteljsko pot. Tu je spoznal učiteljico Mario Bubba iz Pirana in se z njo poročil. Rodili so se jima trije otroci, Paolo (1915), Cornelio (1916) in Licia (1919). Kot učitelj in didaktični vodja je v šoli uvedel številne novosti. Poudarjal je pomen dialoga med učiteljem in učenci in vzpodbujal kritično mišljenje ter izmenjavo mnenj.

Zavzemal se je za pravično družbo in jepodpiral socialistično delavsko gibanje. Postal je eden vidnejših aktivistov tega gibanja in ideje socializma širil med delavci in kmeti v Piranu in širše po Istri. Bil je dober govornik, ki so mu množice rade prisluhnile, in tudi neutruden organizator kulturnih ter izobraževalnih dogodkov, namenjenih delavcem italijanske, slovenske in hrvaške narodnosti. Javno je obsojal korupcijo in fašistično miselnost, ki so jo kmalu po prvi svetovni vojni, ko so Julijsko krajino priključili h Kraljevini Italiji, prevzeli tudi nekateri Pirančani. Zaradi tega so ga fašistični skvadristi začeli preganjati. Leta 1921 so vdrli v njegovo stanovanje, ga razdejali in ustrahovali družino. Prepovedali so mu poučevanje v Piranu in ga aretirali. Leta 1924 ga je oblast premestila najprej v šolo v Jamljah pri Doberdobu in nato v Devin, kjer je zbolel za malarijo. Za tem so ga želeli premestiti v Piemont, vendar je to zavrnil, zato so mu prepovedali delo v šoli. Preživljati se je začel z zasebnim poučevanjem učencev, ki so se pripravljali na izpite. Pri tem je bil zelo uspešen. Pirančani so mu pravili »el maestro« (učitelj) in govorili, da imajo v Piranu »Semovo šolo«. Bil je zelo razgledan in poučeval je tako družboslovne kot humanistične predmete ter mnoge jezike, med njimi grščino, latinščino, nemščino, slovenščino in hrvaščino.
Leta 1939 se je pridružil italijanski komunistični partiji (Partito comunista italiano). Sekretar njene piranske sekcije je bil njegov sin Paolo Sema. Po drugi svetovni vojni se je zaradi različnih pogledov sprl z jugoslovanskimi komunisti. Svoj zadnji govor pred množico prebivalcev Pirana je imel poleti leta 1945.Zelo bolan je na zadnji dan leta 1945 umrl. Pokopan je na piranskem pokopališču. Po njem so poimenovali gimnazijo z italijanskim učnim jezikom v Piranu (Ginnasio Antonio Sema Pirano / Gimnazija Antonio Sema Piran).