Tomaž Seljak ml. je bil sin Tomaža Seljaka st., prav tako podobarja. Slikarske obrti se je Seljak ml. učil pri bratu Francu. Delavnico je imel na Kneži, svoje znanje pa je nadgrajeval pri slikarjih Clementeju Delneriju, Ivanu Groharju in rezbarju Matevžu Koklju. Kot samostojen mojster se je leta 1905 preselil iz Kneže v Klavže, tam si je ustvaril nov dom z delavnico. V času prve svetovne vojne je bil v italijanskem ujetništvu, a tudi takrat ni prenehal ustvarjati; v tehniki olje na platno je ustvaril več slik portretov, cerkva in krajin. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, saj so pohvalne ocene o njegovem delu objavljali tudi italijanski časopisi. Hudi napori so bili razlog, da je oslepel na eno oko, kar pa Seljaka mlajšega ni odvrnilo od ustvarjanja. Ko se je vrnil domov, je nadaljeval s slikanjem ter prenesel svoje znanje tudi na sinova Lucijana in Ivana. Leta 1948 je popolnoma oslepel, zato je umetniško dejavnost opustil.
Do leta 1914 naj bi Tomaž Seljak ml. upodobil različna dela v različnih cerkvah: v Devinu, Breginju, Levpi, Avčah, Borjani, Ponikvah, Srpenici, Lokvah, Ljubinju, Volčah, Grahovem, Podbrdu, itd. Po končani vojni je delal v Batujah in v Skriljah, svoj pečat pa je pustil tudi v Kobaridu, Otaležu, Šempasu, Spodnji Idriji, Gorenji Trebuši, Podmelcu in na Kneži. Večino del najdemo v kapelah ali na oltarjih.
Primorski slovenski biografski leksikon, 14. snopič, Gorica 1988, str. 334
