Slikarka Rozina Šebetič, roj. Borko, je obiskovala osnovno šolo na Kogu. Po sedmem razredu osnovne šole je opravila sprejemni izpit za gimnazijo in se leta 1940 vpisala v drugi letnik gimnazije na Ptuju, vendar ji je vojna še isto leto preprečila nadaljnje šolanje. Da bi se izognila obveznemu delu, t. i. Arbeitsdienstu, je nekaj mesecev delala kot vajenka v bližnji trgovini. Nato je za več let hudo zbolela in se med drugim zdravila v avstrijskem zdravilišču, kjer je začela risati.
Leta 1947 je opravila zadružni knjigovodski tečaj v Ljubljani in dobila službo pri Iniciativnem zadružnem odboru za Slovenijo (IZOS) kot statističarka na planskem oddelku. Po reorganizaciji IZOS-a se je zaposlila na Republiški zvezi kmetijskih zadrug v Ljubljani kot referentka za statistiko.
V času službovanja v Ljubljani je začela obiskovati galerije in se navdušila za slikarstvo. Zato je leta 1948 opravila sprejemni izpit za Šolo za umetno obrt v Ljubljani in se vpisala na njen slikarski oddelek, službo pa pustila. Po petem letniku leta 1953 je opravila diplomski izpit iz dekorativnega slikarstva pri profesorju akademskemu slikarju Zoranu Didku.
Od leta 1953 je poučevala likovni pouk na Čipkarski nadaljevalni šoli v Idriji, po njeni ukinitvi leta 1955 pa se je zaposlila na Ptuju. Najprej je poučevala na nižji gimnaziji, ki pa je bila leta 1958 ukinjena, zato je pričela poučevati na Osnovni šoli Tone Žnidarič in Osnovni šoli Jože Lacko, ki sta se leta 1961 združili v enotno šolo Tone Žnidarič, sedanjo Mladiko. V tem času je eno leto honorarno delala tudi na osnovni šoli v Hočah.
Od leta 1958 je bila tudi pomožna okrajna inšpektorica za likovni pouk in od leta 1962 strokovna sodelavka Zavoda za prosvetno-pedagoško službo Ptuj.
Ob delu je leta 1965 diplomirala na Pedagoški akademiji v Mariboru pri profesorju akademskemu slikarju Maksu Kavčiču.
Leta 1984 se je upokojila in se še bolj posvetila slikarstvu. Navdih za ustvarjanje je črpala predvsem iz narave. Njeno ustvarjalno področje je bilo zelo obširno, tako je slikala krajine, vedute Ptuja in okoliških krajev, tihožitja ter portrete. Zanimala jo je tudi kulturna dediščina, ki jo je skušala ohraniti v likovnih upodobitvah. Njena najljubša slikarska tehnika je bila akvarel, veliko pa je ustvarjala tudi v tehniki olje na platnu, pastelu, batiku, kolažu in gvašu.
Prvič je samostojno razstavljala v dvorani ptujske bolnišnice leta 1979. Pripravila je 96 samostojnih razstav, sodelovala in razstavljala je na 426 skupnih razstavah doma in v tujini ter na 233 slikarskih kolonijah in 44 ex-temporih. Med letoma 1978 in 1980 ter 1992 in 1996 je vodila likovno sekcijo Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Ptuj, od 1997 pa do leta 2013 pa je bila mentorica likovne sekcije Društva upokojencev Ptuj.
- diploma za dolgoletno umetniško delo v društvu DPD Svoboda Ptuj (1979, 1983)
- odkupna nagrada Krško 82 (1982)
- plaketa dr. Franja Žgeča za likovno vzgojno delo (1983)
- posebno priznanje Zveze kulturnih organizacij (ZKO) Ptuj (1994)
- oljenka – priznanje Mestne občine Ptuj za področje kulture (1994)
- 1. nagrada na razstavi Čas klopotcev v Ormožu
- srebrna plaketa ZKO Ptuj (1997)
- pečat mesta Ptuj z likom sv. Jurija (1997)
- 3. nagrada na mednarodnem Ex temporu Ljutomer (1998)
- certifikat Zveze kulturnih društev Slovenije za likovno področje (1999)
- priznanje Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije (2003)
B. Habjanič: Zakladnica spominov Rozine Šebetič, Ptujčan, št. 4 (24. 4. 2009), str. 20–21.
M. Ozmec: »Če ne slikam, nisem srečna…«: razstava Rozine Šebetič, Štajerski tednik, št. 61 (6. 8. 2013), str. 10.
S. Podbrežnik: Slikanje je moja meditacija, Večer, št. 62 (16. 3. 2007), str. 13.
D. Kotnik: V vrtincu življenja. V: Rozina Šebetič, V vrtincu življenja, Ptuj, 2012.
Slikarski svet Rozine Šebetič: pregledna razstava, Ptuj, 2007.
