SCHÖPPL pl. SONNWALDEN , Anton

Njegov oče je bil namestniški svetnik Anton Schoeppl, njegov sin pa Herbert Schöppl, gozdarski inženir. Gimnazijo je Anton Schoeppl najprej obiskoval v Šentpavlu na Koroškem, nato pa v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1877. Študij prava je leta 1881 končal v avstrijskem Gradcu in tam promoviral leta 1882.

Po končani pripravljalni službi pri finančni prokuraturi in deželnem sodišču v Ljubljani je odprl odvetniško pisarno v Ljubljani, ki jo je vodil med letoma 1889 in 1902. Od leta 1897 je bil v ravnateljstvu Kranjske hranilnice, leta 1898 pa je kot specialist za rudarskopravna vprašanja postal predsednik Rudarske zadruge za Kranjsko in Primorsko. Leta 1902 ga je Kranjska hranilnica imenovala za svojega uradnega ravnatelja in pravnega konzulenta. Kot ravnatelj Kranjske hranilnice je bil Schoeppl v upravnem svetu dolenjskih železnic in tržiške železnice, med vojno pa v upravnem svetu Vojno-kreditnega zavoda za južno vojno ozemlje. Z letom 1919 se je upokojil.

Pri narodnem vprašanju je Schoeppl stopil na nemško stran. Leta 1901 je bil na nemški listi izvoljen za deželnega poslanca mestne skupine Kočevje – Ribnica. Na njegovo pobudo se je v Ljubljani osnoval šolski kuratorij za zasebne nemške šole na Kranjskem, sodeloval pa je tudi pri ustanovitvi nemškega gledališkega društva in nemškega društva za podpiranje revežev. Nemškim društvom je Kranjska hranilnica po njegovih predlogih dajala nesorazmerno veliko podporo in z njo omogočila gradnjo številnih objektov v Ljubljani in drugih krajih na Kranjskem, med drugim je bila investitor gradnje zgradbe nemškega gledališča, današnje stavbe Slovenskega narodnega gledališča.

S poroko s Heleno Kosler, hčerko premožnega trgovca Ivana Koslerja, si je Anton Schoeppl priženil grad Vrhovo. Že precej zanemarjen dvorec je temeljito obnovil. Na Vrhovem, kamor se je umaknil po upokojitvi, se je posvečal svojim konjičkom in z veliko vnemo zbiral zgodovinsko gradivo o Kranjski. Bil je tudi član Muzejskega društva za Slovenijo in Geografskega društva v Ljubljani. Svojo geološko in mineraloško zbirko je leta 1920 prepustil Univerzi v Ljubljani, njegova knjižnica, več kot 1500 carniolik (starih knjig, brošur, časopisja in listin), pa je bila leta 1937 prodana muzeju Joanneum v Gradec, kjer je bila leta 1945 v bombardiranju mesta uničena, medtem ko so dvojnice, zemljevidi, zbirka grafičnih listov in rodbinski arhiv na Vrhovem leta 1942 z gradom vred zgoreli.