ŠAŠELJ, Ivan

Rodil se je očetu Janezu Šašlju, po rodu Korošcu, ki je v Mokronogu odprl pekarno in kasneje gostilno, ter materi Mariji, roj. Slatnar, Mokronožanki, kot najstarejši od osmih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju Mokronogu in v Ljubljani, nato pa se je leta 1871 vpisal na gimnazijo v Novem mestu in leta 1879 maturiral. Po končanem študiju bogoslovja, leta 1883 je bil posvečen v duhovnika, je v letih 1883–1885 služboval  kot kaplan v Šempetru (Otočcu) pri Novem mestu, nato pa je bil v Adlešičih v Beli krajini kaplan ter župni upravitelj in od 1889 do 1922 župnik. Po upokojitvi je živel v Šentlovrencu na Dolenjskem, kjer je do smrti opravljal službo kaplana.

Bil je pisec cerkvene zgodovine na Dolenjskem ter zbiratelj ljudskega izročila, zlasti v Beli krajini.  Zbiral je ljudske pesmi, pregovore, reke in drugo etnološko gradivo v Beli krajini ter, poleg objav v strokovnem časopisju, po nasvetu belokranjskega rojaka, etnologa Nika Županiča,  zbrano gradivo objavil v knjižni obliki. Tako je pri Katoliškem tiskovnem društvu (J. Krajec nasledniki) v Novem mestu najprej izdal Bisernice: iz belokranjskega narodnega zaklada v dveh zvezkih (1906, 1909), njegova najobširnejša zbirka Slovenski pregovori, reki in prilike pa je izšla pri Družbi sv. Mohorja v Celju leta 1934. Manj znano je Šašljevo delo na področju ornitologije. Trideset let je zapisoval podatke o pticah, kar je edinstven primer v slovenski ornitološki zgodovini, in prispevke objavljal v reviji Lovec. Velja za prvega dolenjskega popisovalca ptic.

Njegov mlajši brat Emil (Milan) Šašelj je bil prav tako duhovnik, publicist in narodnoprebudni delavec.