Osnovno šolo je obiskoval na Svetini, gimnazijo v Celju, se dodatno učil hrvaščino, francoščino, ruščino, italijanščino in angleščino. Poleg nemške se je učil tudi slovensko, latinsko in hrvaško stenografijo. Po l. 1902 je študiral bogoslovje v Mariboru in l. 1903 stopil v jezuitski red, študiral v Št. Andražu ter v letih 1906-1912 filozofijo v Bratislavi.
Nekaj časa je poučeval zgodovino in zemljepis na nadškofijski gimnaziji v Travniku, v letih 1912-1915 pa spet študiral bogoslovje v Innsbrucku. Nato je služboval kot profesor filozofije v semenišču v Sarajevu, v Zagrebu na redovnem filozofskem zavodu, v letih 1922-1924 v Rimu na Gregoriani in do leta 1937 spet v semenišču v Sarajevu. Potem se je ustalil v Zagrebu.
Od l. 1935 je bil član in sodelavec Hrvaške bogoslovne akademije in od l. 1937 profesor na novem Inštitutu za filozofijo ter od l. 1943 tudi univerzitetni profesor.
Objavil je več filozofskih del, med katerimi je najpomembnejša knjiga o Aristotelu. V njej je zbral že v revijalnem tisku objavljene članke o Aristotelu, katerega velik poznavalec je bil. Šanc je Aristotela preučeval v originalu. Napisal je tudi veliko drugih filozofskih člankov in ocen, ki jih je objavljal v hrvaških in tujih revijah.
Sententia Aristotelis, 1928
Stvoritelj svijeta, 1935
Providnost božja u svijetlu patrističke filozofije i teologije, 1939
Povijest filozofije. I. Filozofija starih Grka i Rimljana, 1942
Povijest filozofije. II. Filozofija srednjega veka, 1942
M. Kovačič: Znani Laščani, Laško 1994
Slovenski biografski leksikon, knj. 3, Ljubljana 1925-1991
B. Bošnjak: Povijest filozofije, Zagreb 1993