Po končani gimnaziji v Mariboru se je poročila in preselila v Beograd. Z možem, s katerim je imela hčerko Tijano, je kmalu doživela hudo osebno tragedijo, saj je postal žrtev druge svetovne vojne. Sama je bila nato premeščena na Dunaj, kjer je opravljala delo tajnice na oddelku za vojne zločince. Tam je spoznala svojega drugega moža, dopisnika tiskovne agencije Tanjug, s katerim je po poroki živela v Ljubljani.
Najprej se je zaposlila kot novinarka pri reviji Progres, kjer je za uspešno novinarsko delo prejela Tomšičevo nagrado. Kljub uveljavljeni novinarski poti je želela neposredno pomagati ljudem, zato se je leta 1961 vpisala na medicinsko fakulteto. Njeno prvo zdravniško delovno mesto je bilo na odmaknjenem podeželju v Gornjih Petrovcih na Goričkem, kamor se je leta 1966 preselila s sinom Miletom. Njen mož, univerzitetni profesor France Vreg, pa ju je obiskoval ob koncih tedna.
Po petih letih na Goričkem je sprejela delo na Kozjanskem, kjer je prav tako skrbela za bolnike z nižjim socialnim statusom. V improvizirani ambulanti na Vetrniku nad Kozjem je vodila svetovalnice za diabetike, alkoholike ter socialno ogrožene družine. Delovala je tudi kot zdravnica nogometnega kluba Kozje ter predavala prvo pomoč na tečajih Rdečega križa. V takratni občini Šmarje pri Jelšah je uvajala dispanzerske metode dela, opravljala sistematske preglede šoloobveznih otrok, ustanovila prvi dispanzer za borce NOB ter skrbela za odkrivanje raka in varstvo dojenčkov in nosečnic.
Od leta 1971 do junija 1975 je delala kot zdravnica v Kozjem, nato v Zdravilišču Atomske toplice v Podčetrtku, konec leta 1979 pa se je zaposlila v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer je ostala do upokojitve.
Zapustila je sled priljubljene in požrtvovalne zdravnice, ki je delovala v času, ko so zdravniki na odmaknjenem podeželju obiskovali bolnike tudi na domu. Pomagala je vsakomur, ki je pomoč potreboval, tudi tistim brez zdravstvenega zavarovanja. Svoje zdravniške izkušnje, odgovornost zdravniškega poklica ter etična in človeška vprašanja je opisala v romanu Podeželska zdravnica (1984). Kljub številnim uspehom so jo zaznamovali tudi porazi, ki jih je doživljala kot osebne tragedije. Boj za življenja in nemočen spopad s smrtjo je opisala v literarnem delu Proti svoji volji (1990).
Tomšičeva nagrada
Šifrer, J. Pisatelji in knjige. Maribor: Založba Obzorja, 1988, str. 219–220.
Zadravec, B. in Vreg, F. “Hodila po zemlji gorički …”: dr. Ruža Vreg – nekdanja podeželska zdravnica v Gornjih Petrovcih: prof. dr. France Vreg, zaslužni profesor Fakultete za družbene vede, se takole spominja svoje pokojne žene Ruže Vreg. Pen: Vestnikov mesečnik, 30. 12. 2004, št. 118, str. 6.
Spletni vir:
Podeželska zdravnica. (citirano 22. 12. 2025). Wikipedija. Dostopno na naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Pode%C5%BEelska_zdravnica
