RUTAR, Anton (Tone)

Izhajal je iz družine z enajstimi otroki. Še zelo mlad je bil med prvo svetovno vojno primoran opazovati grozote, ki jih je prinašalo bojišče na liniji Mrzli vrh – Krn nasproti njegove rojstne vasi. Po vojni leta 1919 se je vpisal na pripravnico v Tolminu, 1923. leta je maturiral na učiteljišču prav tam. Vojaščino je moral najprej služiti na šoli za oficirje v Veroni; tu je spoznal Ivana Groharja, s katerim sta kasneje organizirala celice ilegalnega protifašističnega delovanja. Iz šole je izstopil in odslužil vojaščino kot navaden vojak. V letih 1923 do 1928 je poučeval v nekaterih vaseh na Tolminskem ter Vipavskem, kjer je širil tudi ilegalno protifašistično literaturo. Že v tem obdobju je pisal poročila in propagandne članke za aktualne primorske časopise, v šolah in tudi zasebno pa je kljub prepovedi poučeval slovenski jezik. Jeseni leta 1928 je bil premeščen v pokrajino Abruci v južnem delu osrednje Italije, kjer je ostal do poletja 1929, nato pa zapustil delovno mesto. Po prihodu v Slovenijo se je pridružil ogranizaciji TIGR in prevzel vodstvo oddelka za Goriško. Bil je glavni organizator miniranja italijanskih gimnazijskih prostorov v Tolminu in mosta čez Sočo pri Volarjih. Skrival se je v domači hiši v Čadrgu, kjer si je v kleti uredil bunker s ciklostilno tiskarno in tipkalnim strojem, da je lahko razmnoževal razne propagandne letake in glasilo Upornik. V začetku leta 1930 so ga aretirali, decembra 1931 pa obsodili na deset let zapora. Po petih letih so ga pomilostili, vrnil se je v Čadrg in kljub strogemu policijskemu nadzoru še vedno nadaljeval z ilegalno dejavnostjo; skrbel je predvsem za kurirsko mrežo, organiziral pa je tudi ilegalno slovensko šolo. Januarja 1940 so ga najprej internirali v koncentracijsko taborišče Isernia, kasneje pa v Montalbano. Po padcu fašistične oblasti je bil zaradi bolezni v bolnici v Firenzah in kasneje v Ljubljani, kjer se je povezal z OF. Po ozdravitvi leta 1945 je poučeval v Nabrežini, se udeleževal protestnih shodov v Trstu in organiziral izobraževalne tečaje za odrasle. Za dve leti se je nato zaposlil kot učitelj v Gorenjem Polju, ob tem pa v Anhovem ustanovil tako šolsko kot ljudsko knjižnico in planinsko društvo. V Gorenjem Polju je še naprej prirejal šolske proslave, kulturne dogodke in izobraževalna predavanja za odrasle. Od leta 1948 do 1961 je poučeval v Smasti, Čepovanu, Čezsoči in na Grahovem ob Bači. V vseh omenjenih krajih je bil še naprej zelo aktiven kot prosvetni in kulturni delavec. Do upokojitve leta 1964 je nato delal kot vzgojitelj v novogoriškem Dijaškem domu, po upokojitvi pa se je lotil intenzivnega zbiranja pričevanj ter pisnih dokumentov o organizaciji TIGR na Primorskem. Približno deset let je v Brdih, na širšem Goriškem, Tolminskem in Vipavskem ter tudi na Krasu, na Pivškem in v Brkinih obiskoval še živeče tigrovce ter zapisoval njihova pričevanja. Zbral je okoli tisoč popisov, iz katerih je sestavil več kot devetdeset biografij, več kot sto nekrologov in okoli deset daljših zapisov o splošnem delovanju organizacije.
Anton Rutar je bil kot vsestranski kulturni delavec izurjen tudi v kiparjenju; izdelal je več reliefnih portretov in doprsnih kipov ter priredil tudi samostojno kiparsko razstavo leta 1947 v Tolminu.
Za svojo požrtvovalnost je bil leta 1951 nagrajen z Redom dela III. stopnje, leta 1952 mu je Svet za prosveto in kulturo pri Okrajnem ljudskem odboru Tolmin podelil pohvalo za požrtvovalno delo pri vzgoji in izbraževanju, posebno priznanje za pedagoško in narodnostno delo na Primorskem v času italijanske okupacije je leta 1981 prejel s strani Zbora upokojenih učiteljev Primorske, leta 1990 pa je postal častni član občine Nova Gorica.