RUPNIK, Jože

Izhajal je iz skromne šestčlanske rudarske družine. Oče Ferdinand je bil nadzornik v rudniški topilnici, mati Antonija pa gospodinja. Obiskoval je petletno italijansko osnovno šolo in po njej še dveletno poklicno (avviamento). Ko je leta 1936 s šolanjem prekinil, se je z raznimi sezonskimi deli in opravili preživljal do leta 1940, ko je dobil redno zaposlitevpri rudniku živega srebra. Po dveh letih rudarjenja je bil 5. februarja vpoklican v italijansko vojsko, kjer je kot inženirec služil v Torinu, Firencah, južni Italiji in v Libiji. Ko so jih v Tunisu maja 1943 zajeli Angleži, je v treh mesecih zamenjal približno deset ujetniških taborišč. Avgusta 1943 se je pridružil kraljevi jugoslovanski vojski, ki se je urila v severni Afriki, in se maja naslednjega leta, kot številni Primorci, priključil Titovim partizanom. Z njimi se je v prekomorskih enotah kot radiotelegrafist in pripadnik I. partizanskega padalskega bataljona premikal od italijanske Gravine prek Dubrovnika, Podgorice, Niša, Beograda in Zemuna do Pančeva. Demobilziran je bil 5. oktobra 1945. Doma v Idriji je januarja 1946 ponovno našel delo pri rudniku, kjer je potem dobrega četrt stoletja opravljal najrazličnejša dela od rudarja laufarja, zastavljalca, trugarja, lerharja, hajerja in normiranca do nadzornika. Upokojil se je leta 1971 kot izmenovodja v jašku Delo (Kajzer).

Izven službe se je strastno posvečal ljubiteljski fotografiji ter številnim drugim ustvarjalnim dejavnostim. Takoj po vojni je postal član Prostovoljnega gasilskega društva Idrija in član Planinskega društva Idrija, kjer je kot planinec veliko prispeval k njegovemu razvoju in širitvi. Rupnikova zbirateljska žilica je botrovala nastanku številnih zbirk, med katerimi je najpomembnejša zbirka starejših in novejših razglednic Idrije, ki obsega skoraj popoln komplet vseh izdanih do leta 2009. Med njimi je njegovih kar šestindvajset posnetkov Idrije, Vojskega, Hleviš, Javornika, Divjega jezera in klavž. Poleg fotografiranja so ga privlačila mojstrstva, ki so zahtevala veliko znanja, ročne spretnosti in domiselnosti. Poizkusil se je v restavratorstvu, občasno slikal in risal (med drugim izvirne papirce za klekljanje). Zasnoval in realiziral je tri zahtevne makete: veliko maketo Idrije iz leta 1940 (del muzejske zbirke na gradu Gewerkenegg), maketo Spodnje Idrije in maketo dela rudniške jame (v zbirki Antonijevega rova).

Fotografija je bila tista, ki je Jožeta Rupnika spremljala od njegovega štirinajstega leta, ko je razvil svojo prvo fotografijo. Bil je samouk, ki je z lastnim razumom in delom prešel od zasnove do realizacije. Iz posnetih negativov, ki jih je razvijal, je izdeloval črno-bele in barvne fotografije, jih retuširal, preslikaval ter izdeloval njihove povečave. Preizkusil se je celo v zahtevnem razvijanju diapozitivov. V pol stoletja je ustvaril obsežen in dokumentarno dragocen opus posnetkov, ki ga je odstopil idrijskemu muzeju. Uporabljen je bil tudi pri opremi različnih domoznanskih publikacij. Fotografiral je tipične idrijske motive, prizore iz rudnika, kamšt, magazin, vodnjak na Starem placu, vse idrijske cerkve in kapelice, klekljarice in čipke. Zanimivi so panoramski razgledi na Idrijo ali njene posamezne predele, ki zvesto ohranjajo podobe minulih vedut. Fotografije so posnete z velikim smislom za fotografsko interpretacijo konfiguracije idrijske kotline. Poleg ožje idrijske mestne tematike je beležil tudi vaške in krajinske motive iz širše okolice. Njegovi fotografski zapisi imajo dragoceno in trajno dokumentarno vrednost.
Priložnostno je razstavljal. Med pomembnejše razstave sodi »Fotografska pripoved Jožeta Rupnika«, ki jo je leta 2006 zanj pripravil Mestni muzej Idrija.

S svojim vedenjem in spominom je osvetlil in dopolnil mnoge dogodke na številnih muzejskih večerih. Jože Rupnik je bil Idrijčan z dušo in srcem ter živa enciklopedija polpretekle idrijske zgodovine.

Z ženo Suzano, ki je bila vzgojiteljica, sta imela tri sinove: Jožeta (1948), Nandeta (1949) in Zdenka (1952).