RUPNIK, Anton

Rojen v Lašah očetu Antonu iz Derviš (Kristan Vrh) in mami Mariji, rojeni Nunčič, s Sladke Gore. Starši so imeli manjšo kmetijo, v zakonu so se poleg Antona rodili še otroci Viktor, Franc in Albin ter Marija. Anton Rupnik se je poročil z Marijo Pegan (slavistka, umrla 1987), ima dve hčerki Marjano in Tanjo. Od leta 1992 je poročen z novinarsko kolegico Sonjo Grizila. Po upokojitvi živita v glavnem na vikendu na Vipavskem.

Družina Antona Rupnika je med nemško okupacijo spadala v tretjo skupino, zato Anton ni obiskoval osnovne šole, vendar se je pisati naučil sam. Po vojni, leta 1945, je pri Sv. Petru na Medvedovem selu (danes Kristan Vrh) najprej obiskoval osnovno šolo, nato pa nižjo gimnazijo v Rogaški Slatini in Šmarju pri Jelšah. Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju ter leta 1955 maturiral. Na celjski gimnaziji je izdajal razredno literarno glasilo Drobci ter sodeloval v gimnazijski gledališki skupini, s katero so v Celju in okolici večkrat uprizorili Gogoljevo Ženitev. Leta 1952 se je udeležil mladinske delovne akcije na Neretvi in po poplavah leta 1954 vodil dijaško brigado pri Dobrni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1954 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti. Dve leti je bil predsednik študentskega kluba komparativistov.

Njegova prva zaposlitev je bila na Delavski univerzi v Celju (1961–1963). Po vojaškem roku (v Zadru in Zagrebu) se je prijavil na razpis in se zaposlil kot diplomatski pripravnik v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve (ZSZZ) v Beogradu, njegov mentor in šef oddelka je bil Budimir Lončar. Od leta 1965 do 1966 je zasedal mesto atašeja na sektorju za kulturo veleposlaništva SFRJ v Parizu, med 1966 in 1970 pa mesto vicekonzula v Zürichu. V Parizu se je srečeval s številnimi uglednimi slovenskimi in jugoslovanskimi kulturniki. Med drugim je tam uredil slovenski oddelek knjižnice in priredil literarni večer avtorjev »Pesmi štirih«. Pri konzulskem delu z zdomci v Zürichu je v okviru Jugoslovanskega kluba organiziral več srečanj, kamor so prihajali gostovat vrhunski estradniki iz vse Jugoslavije.
Od leta 1970 do 1992 je bil zaposlen v časopisni hiši Delo kot urednik ljubljanske rubrike, centralne redakcije, tednika Teleks ter dopisnik v Bonnu (ZRN) in Moskvi (1991–1992). Poročal je za tri uredništva: najprej za Delo, hkrati pa še za TV in Radio (po sporazumu obeh hiš), saj so v tistem obdobju spodbudile reforme Gorbačova in černobilska jedrska katastrofa izredno zanimanje tudi doma. Med delom v Moskvi je pogosto potoval po takratni Sovjetski zvezi. V začetku leta 1992 se je odzval vabilu takratnega ministra Dimitrija Rupla na Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) in delal kot predstavnik za tisk do leta 1994, nato pa kot pooblaščeni minister na Veleposlaništvu RS v Moskvi. Po vrnitvi z Moskve je bil od leta 1998 do 2002 po predlogu zunanjega ministra Borisa Frleca veleposlanik in namestnik generalnega direktorja sekretariata Srednjeevropske pobude (SEP) v Trstu in ga nazadnje tudi sam vodil. Po upokojitvi je med letoma 2003 in 2004 postal vodja misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v Kazahstanu v Almatyju.

Za jezike se je zanimal že od otroštva. Med šolanjem se je učil najprej ruščine, nato nemščine in francoščine, na fakulteti je študiral tudi ruščino in italijanščino. Državni izpit iz francoščine in nemščine je opravil na ZSZZ v Beogradu, kjer se je izpopolnjeval tudi v angleščini. V Parizu je obiskoval tečaje na Alliance française. V Zürichu se je na prevajalski šoli učil nemščino in francoščino, tu je opravil tudi Großes Deutsches Sprachdiplom Goethe-Instituta. V diplomatski službi je sedem let aktivno uporabljal srbohrvaščino. Na podlagi teh znanj so mu 1970 podelili licenco sodnega tolmača. Leta 2002 je opravil še izpit iz ruščine. Odtlej dela kot sodni tolmač za navedene jezike.
Že dve desetletji sestavlja tudi veliki slovar (Dictionary 8x), ki ostaja samo v elektronski obliki. Slovar obsega blizu tri milijone besed v angleškem, nemškem, francoskem, ruskem, slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku. V publicističnem delu posveča posebno pozornost problematiki večnacionalnih držav, torej federacij. Njegova dela so politični portreti Švice, Nemčije, Rusije in Belgije.