Knjižnica Mirana Jarca Novo Mesto

V Ljubljani, kjer je obiskoval gimnazijo, je končal tudi študij filozofije. Pobudo za narodno prerodno delo je dobil od očeta. V tem oziru je nanj pomembno vplival tudi mentor Jernej Kopitar, pri katerem je bil Jožef eno leto na Dunaju, v letu 1811 pa sta skupaj potovala po Nemčiji, kar jima je omogočil Jožefov oče Anton Rudež. Po Kopitarjevem navodilu si je v gradu Ribnica na Dolenjskem sistematično uredil slovansko knjižnico s številnimi pomembnimi publikacijami.

Rudež, ki je bil prvi zapisovalec ljudskih pesmi v Ribniški dolini, sodi med najstarejše zapisovalce ljudskih pesmi na Slovenskem, pri zapisu pa je upošteval tudi melodijo. Njegova zbirka je obsegala šestindvajset narodnih pesmi (Rošlin in Verjanko, Lepa Vida, Desetnica idr.). Pesem o lepi Vidi je zapisal pred letom 1819. Po njenem besedilu je Prešeren spesnil pesem z istim naslovom, velika priljubljenost te ljudske balade je bila kasneje osnova za nova literarna dela slovenskih pisateljev. Stanku Vrazu je prispeval gradivo za zbirko narodnih pesmi, Emilu Korytku pa etnografsko gradivo in kočevarske narodne pesmi. Oba sta bila večkrat njegova gosta v Ribnici, med Jožefovimi znanci pa sta bila tudi pesnik Prešeren in njegov prijatelj Andrej Smole. Rudeževo jezikovno gradivo je prek Kopitarja služilo tudi Miklošiču.

Kot etnograf se je Jožef Rudež izkazal zlasti s svojim spisom o Kočevarjih, ki ga je na pobudo nemškega pisatelja in folklorista Juliusa Maximiliana Schottkyja objavil leta 1823 v časopisu Vorzeit und Gegenwart. V njem dokazuje, da so Kočevarji potomci prvotno slovanskega prebivalstva in z njim močno pomešanih nemških kolonistov. Njegova dognanja, ki so temeljila na obširnem opisu običajev, noše, jezika in zgodovinskih podatkov, so več kot sto let služila za gradivo vsem poznejšim etnografom, ki so se ukvarjali s tem vprašanjem.

Poleg tega je Jožef Rudež kot gospodarski strokovnjak in član Kmetijske družbe v Ljubljani objavil dva krajša sestavka s kmetijskega področja, kjer je opisal gospodarstvo ribniške posesti in tamkajšnje pridelovanje koruze.

Od očetove obširne posesti je leta 1827 kupil Gracarjev turn, po očetovi smrti pa so nanj prešli še gospostvo Ribnica z inkorporirano posestjo Breg pri Ribnici, posesti Dragomlje in Loke, hiša v Ljubljani in Gorenji vasi v gospostvu Ribnica ter nekaj zemljiške posesti v gospostvu Otočec.