P. Ruggero Rosini (Emilio Rožnik) OFM velja v Italiji, kjer je deloval, za enega od najpomembnejših sodobnih raziskovalcev škotskega sholastika Janeza Dunsa Skota, v Sloveniji pa je še dokaj nepoznan. Poleg Skota je raziskoval še dela Frančiška Asiškega, svetega Avguština in drugih cerkvenih očetov.
Rodil se je očetu Andreju Rosiniju (Andreju Rožniku) in materi Cattarini (Katarini), roj. Pisco (Piško) v istrski vasici Zanigrad, v župniji Predloka. Vas je danes prazna, ostalo je le nekaj ruševin starih kamnitih hiš, ohranjena pa je cerkev sv. Štefana in pokopališče okoli nje. Tu še vedno poteka praznovanje sv. Štefana, ko ljudje pripeljejo konje na »žegen«. Vas je bila redko naseljena že v preteklosti. Znano je, da so bile v njej »tri družine, tri cerkve in deset hišnih številk …, priimki pa Olenik, Bucaj, Rožnik (iz katere izhaja Ruggero) in Markončič …« kot tudi »da je bila cerkev sv. Štefana od Rožnikov, domače Čuharjevih…, vendar ne vedo, kaj naj bi to pomenilo. So jo oni sezidali ali pa le skrbeli zanjo? Kar pomnijo, so bili mežnarji, skrbeli so za cerkev …« (Ravnik 2004). Emilio je bil rojen v številni družini, imel je še tri brate in sedem sester. Zaradi pomanjkanja so šli otroci zgodaj za kruhom od doma. Emilo je šel za pastirja k neki sorodnici, kjer je redno hodil k maši ter se navdušil nad verskim življenjem in duhovniškim poklicem. Toda v družini ni bilo denarja, da bi ga šolali, tako da so se odločili, da ga dajo v samostan k frančiškanom, za kar sta se mu morala starša uradno odpovedati. 25. marca 1925 je vstopil v »Probandato Antoniano di Longio«, kjer je opravil preizkusno dobo. Izstopal je po odličnem vedenju. Enoletni noviciat je opravil v S. Pancraziu di Barbarano, prve zaobljube 19. septembra 1930, večne zaobljube pa 20. oktobra 1934 v Motti di Livenza (pri Benetkah) v samostanu “Madonna dei Miracoli”. V duhovnika je bil posvečen 3. julija 1938. 1. sv. mašo je daroval 17. julija 1938 v Predloki. Leta 1940 se je vpisal na Fakulteto za moralno teologijo (Ateneo Antoniano v Rimu), vendar je moral študij prekiniti zaradi 2. svetovne vojne. Od oktobra 1940 do oktobra 1943 je deloval kot vojaški kaplan na Hrvaškem, v Bosni, Dalmaciji ter krajih Bakar, Knin in Dubrovnik. Od oktobra 1943 do maja 1945 je bil v ujetništvu v Nemčiji in tudi tu opravljal svoj apostolat med vojaki in zaporniki. Po izpustitvi se je peš vrnil domov v Zanigrad. Domači so želeli, da bi ostal doma, vendar je odšel v Italijo, kjer je nadaljeval študij dogmatične teologije. Med leti 1948 in 1957 je poučeval v Motti di Livenza, med 1957 in 1967 pa v Veroni. V tem času je 25. junija 1960 doktoriral. Od 1960 do 1963 je bil provincialni definitor in prefekt za študij. Kot docent je izdal nekaj tekstov in leta 1965 sodeloval na Marijansko-mariološkem kongresu v S. Domingu. Leta 1967 je bil povabljen na “Pontificial University Antonianum” v Rimu, kjer je postal član Skotistične komisije ter v njej aktivno sodeloval 25 let. Delo komisije je bilo poplačano, ko je papež Janez Pavel II. leta 1993 beatificiral Janeza Dunsa Skota. Zaradi starosti in zdravstvenih težav je leta 1992 zaprosil za vrnitev v Motto di Livenza, kjer je potem živel do smrti. Nadaljeval je s svojim delom, veliko študiral in ne glede na starost in bolezen vsak dan daroval maše in spovedoval. V zadnjih mesecih življenja je začel s pisanjem nove knjige »La maternità spirituale di Maria« (Marijino duhovno materinstvo), ki pa je ostala nedokončana. P. Ruggero je bil predan Cerkvi in njenemu nauku, strogo je sledil Frančiškovemu vodilu. Živel je zelo asketsko, tako kot je poučeval in pisal. Deloval je v Italiji, vendar je bil zelo povezan s svojimi domačimi, dopisovali so si in se srečevali. Enkrat na leto, zadnja leta tudi pogosteje, je prihajal k njim v Koper. Takrat je po navadi maševal v cerkvi sv. Ane ali v rojstnem Zanigradu, ko je bila za to priložnost. Pokopan je v Motti di Livenza, spominsko obeležje pa ima tudi v družinskem grobu v Zanigradu. Njegov osebni arhiv hranijo v samostanu “S. Francesco della Vigna“ v Benetkah.
Bolj kot on sam so zgovorna njegova dela. V začetku je svoje delo usmerjal v mariologijo in ekleziologijo na splošno, kasneje pa se je osredotočil na misel Janeza Dunsa Skota. Njegova dela temeljijo na treh točkah, na Svetem pismu in izročilu, na delih cerkvenih očetov in nenazadnje na dokumentih II. vatikanskega koncila. Četudi je bil Rosini predan cerkvenim očetom, ne smemo spregledati njegove aktualnosti. Načeloma so njegova dela strokovna, toda na številnih točkah vanje umesti tudi problematiko vsakdanjega življenja. Kot dobremu in dejavnemu spovedniku mu sodobni problemi verovanja ljudi niso bili tuji, kar je razvidno tudi iz besednjaka, ko strokovnemu izrazoslovju doda preprost opis ali primer iz vsakdanjega življenja. Pisal je v italijanskem in latinskem jeziku.
Najpomembnejša monografska dela:
– »Il cristocentrismo di Giovanni Duns Scoto e la dottrina del Vaticano secondo«, 1967 (Kristocentrizem Janeza Dunsa Skota in nauk II. vatikanskega koncila),
– »Il Cristo nella Bibbia, nei Santi Padri, nel Vaticano II«, 1980 (Kristus v Svetem pismu, pri cerkvenih očetih, v dokumentih II. vatikanskega koncila), njegovo življensko delo, je teološko-filozofske narave, predstavlja velik prispevek k sodobni kristologiji in kristološkim temam. Javno ga je pohvalil tudi papež Janez Pavel II.,
– »Lo spirito del messaggio di S. Francesco d’ Assisi«, 1982 (Duh Frančiškovega sporočila), kjer želi vsaj delno razkriti Frančiškovo skrivnost in izpostaviti temeljna načela Frančiškovega vodila, bratstvo, odnos do narave, božji odnos do ustvarjenih bitij, pomoč bolnim in razumevanje smrti,
– »Mariologia del beato Giovanni Duns Scoto«, 1994 (Mariologija blaženega Janeza Dunsa Skota). …
Veliko njegovih člankov izhaja iz Skotove misli in so nastali v okviru procesa beatifikacije Janeza Dunsa Skota: V »I limiti della ragione umana e la necessità della rivelazione in Duns Scoto« (Meje človeškega razuma in potreba po razodetju pri Dunsu Skotu) se trudi ugotoviti, kaj je, po Skotovem mnenju, najbolj primerno za človeka, da bi dosegel svoj cilj. V članku »Cristo ’immagine del Dio invisibile’ secondo Duns Scoto« (Kristus ’podoba nevidnega Boga’ pri Janezu Dunsu Skotu) je glavno vprašanje Kristusovo prvenstvo in njegova podoba oziroma ali je in zakaj Kristus podoba nevidnega Boga. V »Cristo sommo bene di Dio creatore, Maria sommo bene di Cristo Mediatore in Duns Scoto« (Kristus največja dobrina Boga Stvarnika, Marija, največja dobrina Kristusa Srednika pri Dunsu Skotu), izraža Skotovo dojemanje in spoštovanje Device Marije. V članku »Maria nel culto« (Marija v bogoslužju) je ponovno vidna vloga Marije pri Janezu Dunsu Skotu. »La spiritualità di Giovanni Duns Scoto« (Duhovnost Janeza Dunsa Skota) je pregled vseh kreposti, ki so del vernikovega vsakdana. V »Gli ’intelligibili’ nella dottrina di Duns Scoto« (’Razumljivo v Skotovem nauku) gre za metafizično vprašanje človeka in Boga. Glavni akter je človeški razum in njegovo spoznavanje in prepoznavanje Boga.
P. Ruggero Rosini : Bogu darovan redovnik : il monaco donato a Dio, Koper; E. Okretič Salmič: samozal., 2018
Osebni podatki in arhiv nečakinje mag. Ede Okretič Salmič (januar 2018)
Vadnjal Stojanović, M., 1979- P. Ruggero Rosini : življenje in delo pobožnega misleca : diplomska naloga, Ljubljana, 2008
Ravnik, M. »Sv. Štefan v Zanigradu, praznik sorodstva, vasi in soseske«. Traditiones 33/1, 2004, str. 97 – 115.
Ravnik, M. Bratje, sestre, strniči, zermani, Ljubljana – Koper, ZRC SAZU, Lipa d.o.o., 1996
Periodico bimestrale: La voce di Maria – Eco del Santuario “Madonna dei Miracoli”, Motta di Livenza (TV), 1995, 1998, 1999