ROSINI (ROŽNIK), p. Ruggero (Emilio) OFM

P. Ruggero Rosini (Emilio Rožnik) OFM velja v Italiji, kjer je deloval, za enega od najpomembnejših sodobnih raziskovalcev škotskega sholastika Janeza Dunsa Skota, v Sloveniji pa je še dokaj nepoznan. Poleg Skota je raziskoval še dela Frančiška Asiškega, svetega Avguština in drugih cerkvenih očetov.
Rodil se je očetu Andreju Rosiniju (Andreju Rožniku) in materi Cattarini (Katarini), roj. Pisco (Piško) v istrski vasici Zanigrad, v župniji Predloka. Vas je danes prazna, ostalo je le nekaj ruševin starih kamnitih hiš, ohranjena pa je cerkev sv. Štefana in pokopališče okoli nje. Tu še vedno poteka praznovanje sv. Štefana, ko ljudje pripeljejo konje na »žegen«. Vas je bila redko naseljena že v preteklosti. Znano je, da so bile v njej »tri družine, tri cerkve in deset hišnih številk …, priimki pa Olenik, Bucaj, Rožnik (iz katere izhaja Ruggero) in Markončič …« kot tudi »da je bila cerkev sv. Štefana od Rožnikov, domače Čuharjevih…, vendar ne vedo, kaj naj bi to pomenilo. So jo oni sezidali ali pa le skrbeli zanjo? Kar pomnijo, so bili mežnarji, skrbeli so za cerkev …« (Ravnik 2004). Emilio je bil rojen v številni družini, imel je še tri brate in sedem sester. Zaradi pomanjkanja so šli otroci zgodaj za kruhom od doma. Emilo je šel za pastirja k neki sorodnici, kjer je redno hodil k maši ter se navdušil nad verskim življenjem in duhovniškim poklicem. Toda v družini ni bilo denarja, da bi ga šolali, tako da so se odločili, da ga dajo v samostan k frančiškanom, za kar sta se mu morala starša uradno odpovedati. 25. marca 1925 je vstopil v »Probandato Antoniano di Longio«, kjer je opravil preizkusno dobo. Izstopal je po odličnem vedenju. Enoletni noviciat je opravil v S. Pancraziu di Barbarano, prve zaobljube 19. septembra 1930, večne zaobljube pa 20. oktobra 1934 v Motti di Livenza (pri Benetkah) v samostanu “Madonna dei Miracoli”. V duhovnika je bil posvečen 3. julija 1938. 1. sv. mašo je daroval 17. julija 1938 v Predloki. Leta 1940 se je vpisal na Fakulteto za moralno teologijo (Ateneo Antoniano v Rimu), vendar je moral študij prekiniti zaradi 2. svetovne vojne. Od oktobra 1940 do oktobra 1943 je deloval kot vojaški kaplan na Hrvaškem, v Bosni, Dalmaciji ter krajih Bakar, Knin in Dubrovnik. Od oktobra 1943 do maja 1945 je bil v ujetništvu v Nemčiji in tudi tu opravljal svoj apostolat med vojaki in zaporniki. Po izpustitvi se je peš vrnil domov v Zanigrad. Domači so želeli, da bi ostal doma, vendar je odšel v Italijo, kjer je nadaljeval študij dogmatične teologije. Med leti 1948 in 1957 je poučeval v Motti di Livenza, med 1957 in 1967 pa v Veroni. V tem času je 25. junija 1960 doktoriral. Od 1960 do 1963 je bil provincialni definitor in prefekt za študij. Kot docent je izdal nekaj tekstov in leta 1965 sodeloval na Marijansko-mariološkem kongresu v S. Domingu. Leta 1967 je bil povabljen na “Pontificial University Antonianum” v Rimu, kjer je postal član Skotistične komisije ter v njej aktivno sodeloval 25 let. Delo komisije je bilo poplačano, ko je papež Janez Pavel II. leta 1993 beatificiral Janeza Dunsa Skota. Zaradi starosti in zdravstvenih težav je leta 1992 zaprosil za vrnitev v Motto di Livenza, kjer je potem živel do smrti. Nadaljeval je s svojim delom, veliko študiral in ne glede na starost in bolezen vsak dan daroval maše in spovedoval. V zadnjih mesecih življenja je začel s pisanjem nove knjige »La maternità spirituale di Maria« (Marijino duhovno materinstvo), ki pa je ostala nedokončana. P. Ruggero je bil predan Cerkvi in njenemu nauku, strogo je sledil Frančiškovemu vodilu. Živel je zelo asketsko, tako kot je poučeval in pisal. Deloval je v Italiji, vendar je bil zelo povezan s svojimi domačimi, dopisovali so si in se srečevali. Enkrat na leto, zadnja leta tudi pogosteje, je prihajal k njim v Koper. Takrat je po navadi maševal v cerkvi sv. Ane ali v rojstnem Zanigradu, ko je bila za to priložnost. Pokopan je v Motti di Livenza, spominsko obeležje pa ima tudi v družinskem grobu v Zanigradu. Njegov osebni arhiv hranijo v samostanu “S. Francesco della Vigna“ v Benetkah.