Magdalena Rodman, rojena v Vipavi očetu Ivanu Bajcu, kmetu in materi Olgi, roj. Kodelja. Poročila se je leta 1965 s soprogom Marjanom Rodmanom in postala mati štirih otrok. Mož je bil  zaposlen na Lipi v Ajdovščini kot vodja več obratov. V letu 2020 je postala vdova. Je nečakinja Draga Bajca, organizatorja Tigra, novinarja, pesnika in narodnega buditelja v času fašizma na Primorskem in Milana Bajca, Vojkovega soborca in namestnika.

Osnovno šolo je obiskovala v Vipavi, kjer je leta 1957 zaključila nižjo gimnazijo in leta 1959 nižjo kmetijsko gospodarsko šolo. V naslednjih letih je opravila še enoletni strojepisni tečaj na Vojkovi delavski univerzi v Ajdovščini, tečaj za matičarje v Ribnici na Dolenjskem, tečaj za turistične vodiče na Ljudski univerzi v Ajdovščini in tečaj za tajnice na novogoriški enoti Višje upravne šole v Ljubljani. Zaposlena je bila na Krajevnem uradu v Vipavi (1961-1964), na občini Ajdovščina (1964-1966) in na različnih delih v upravnih in občinskih organih v Ajdovščini (1966-1988). Družbeno in kulturno je delovala v pevskih zborih in folklornih skupinah, v Prosvetnem društvu Drago Bajc v Vipavi, v Planinskem društvu Vipava, v Krogu kulturnih delavcev Ljubljana, kot soustanoviteljica in tajnica Društva za varstvo okolja Vipavske doline, v upravnem odboru Društva za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr Primorske, kot tajnica Kmečke zveze za območje Ajdovščine, kasneje preimenovane v SLS in kot tajnica Gibanja 23. december za Vipavo in Ajdovščino. Leta 1993 je bila soustanoviteljica Muzeja stare opreme v Kebetovi hiši v Vipavi. Največ svojega časa je vložila v domoznanske raziskave Vipave in okolice in v zapisovanje pripovedi starejših občanov. Objavila je več kot dvestopetdeset krajših in daljših člankov v lokalnem in osrednjem slovenskem tisku (Vipavski glas, Primorske novice, Primorski rodoljub, Delo, Kmečki glas, Slovenec, Svobodna misel, Mladika v Trstu, Gasilski vestnik, Novi glas Gorica Italija, Goriška in v revijah Časi, kraji in ljudje, Kras ter brošuri Rostás Pál – obnova spomenika). Rada je poslušala starejšo vipavsko generacijo in se od nje tudi veliko naučila. Zato se je z besedami slovesa poslovila od petinsedemdesetih vipavskih občanov. Ob vsem tem delu ji je stal ob strani mož Marjan, ki je bil tudi njen prvi lektor.

O njenem delu je pisala dr. Marija Makarovič v spremnem besedilu h knjigi Življenje ob trti in kršinu, Vlasta Tul iz Pokrajinskega arhiva Nova Gorica v uvodni besedi k Zborniku o šolstvu v Vipavi, Vipavski glas št. 89/2000 in revija Kakovostna starost, Inštitut dr. Antona Trstenjaka (Ljubljana, 2009). Bila je večkrat gost na Radiu Koper in TV Koper-Capodistria ter na TV Primorka.