Osnovno šolo je najprej obiskoval v Ajdovščini, zaključil pa v Ljubljani. Tam je opravil tudi gimnazijo, nakar je na Glasbeni matici in konzervatoriju študiral balet pri Petru Golovinu, solo petje pri Angelci Trošt in dramatiko pri Osipu Šestu. Dodatno se je izpopolnjeval pri Franu Lipahu in Milanu Skrbinšku. Profesionalno je začel igrati leta 1933, štiri leta kasneje se je prvič redno zaposlil kot igralec, v letih 1939-1945 je bil član SNG Ljubljana, od takrat naprej in vse do upokojitve leta 1973 pa je igral pri SNG za Tržaško ozemlje (danes Slovensko stalno gledališče) v Trstu.
Najuspešnejše vloge je imel v naslednjih igrah: Ne vedno kakor lastovke (Filibert Benedetič), Hamlet (William Shakespeare), Romeo in Julija (William Shakespeare), Othello (William Shakespeare), Pohujašnje (Ivan Cankar), Kralj na Betajnovi (Ivan Cankar), Martin Kačur (Ivan Cankar), Miklova Zala (Fran Žižek), Ukročena trmoglavka (William Shakespeare), Primorske zdrahe (Carlo Goldoni), Celjski grofje (Bratko Kreft), Tri sestre (Anton P. Čehov), Na dnu (Maksim Goriki), Hlapci (Ivan Cankar) in Kaplan Martin Čedermac (France Bevk). Bil je pristen interpret resnih vlog, znal se je poglabljati v duševne stiske likov, odlikoval se je po čisti in lepi izgovorjavi slovenščine.
Njegovo igralsko udejstvovanje pa ni bilo omejeno samo na gledališki oder: igral je v več kot dvajsetih slovenskih filmih ter v mnogih radijskih oddajah na RTV Ljubljana in na radijskem odru Trst A, poleg tega je zrežiral več kot sto celovečernih gledaliških predstav in nastopal kot samostojni recitator na raznih kulturnih prireditvah, po šolah in v prosvetnih društvih (Hlapec Jernej in njegova pravica, Cankarjeve ure, Slovenske balade in romance idr.). Bil je tudi recitator Tržaškega partizanskega pevsekga zbora “Pinko Tomažič”, s katerim je med drugim nastopil tudi v Rimu, Moskvi in Volgogradu. Recitatorsko snov je zajemal predvsem iz zakladnice slovenske epike in lirike.
Leta 1965 mu je Združenje gledaliških igralcev Slovenije podelilo umetniško prvomajsko nagrado, 1974. leta je prejel Severjevo nagrado, leta 1975 pa nagrado Prešernovega sklada.
A. Rustja: Zadnji pozdravi Stanetu Raztresenu, Primorski dnevnik (1999), št. 109, str. 7
J. Koren: Stane Raztresen – osemdesetletnik, Delo (1993), št. 119, str. 12
M. Jevnikar: Gledališki igralec Stane Raztresen, Koledar (2000), str. 188
N. Lukež: Prisrčno srečanje s priljubljenim igralcem: jubilej Staneta Raztresena, Primorski dnevnik (1998), št. 92, str. 4
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 12, Gorica 1984, str. 150-151
Slovensko gledališče v Trstu, Trst 1964
Slovensko stalno gledališče, Trst 2002
