RAKUŠA, Janko

Rodil se je revni viničarki v Mihalovcih pri Ormožu. Že zgodaj je osirotel, tako da je mladost preživljal pri rejnikih in v zavodih. Po končani štirirazredni ljudski šoli v Ormožu je šolo obiskoval še v Veržeju in Mariboru, v letih 1913–1919 pa gimnazijo v Ljubljani. Želji svojih rejnikov, da bi postal duhovnik, se je izognil tako, da se je odločil za igralski poklic. Po gimnaziji je obiskoval dramatično šolo na konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani (1919–1921), sočasno pa je začel kot prostovoljec in statist sodelovati v ljubljanski Drami.

Zaradi uspešnega nadomeščanja enega izmed igralcev v vlogi romarja Luke v drami Gorkega Na dnu je bil leta 1920 redno sprejet v igralski ansambel Drame, a že v naslednji sezoni odpuščen, ker je s svojim prijateljem, igralcem in režiserjem Radom Pregarcem sodeloval pri organizaciji gledališke stavke. Sicer pa je Pregarc kot zagovornik realistične igre pomembno vplival na Rakušo, ki je tekom kariere svoj igralski izraz poglobil in oblikoval težke karakterne in psihološko kompleksne vloge.

V letih 1921–1934 je nastopal v skoraj vseh takratnih jugoslovanskih gledališčih (Sarajevo, Osijek, Split, Skopje, Maribor, Beograd). Najpomembnejši sta bili splitsko (1924–1927) in osiješko obdobje (1931–1934). V Splitu je z velikim uspehom upodobil Kneza Miškina (Dostojevski, Idiot), v osiješkem obdobju pa je uspešno nastopal v Krleževih delih, s katerimi je gostoval v ljubljanski Drami. Upodobil je advokata Križevca ( VAgoniji), slikarja Aurela (Leda), in Puba (Gospoda Glemabajevi). Svoj dotedanji vrh je dosegel z naslovno vlogo v Peeru Gyntuv drami H. Ibsena.

V letih 1934–1945 je bil stalni član Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, kjer je svoj repertoar obogatil z nastopi v več kot sto glavnih vlogah in v štiridesetih letih postal eden od prvakov tega gledališča. Njegove najpomembnejše vloge so bile: Raskolnikov (Dostojevski, Zločin in kazen), Smerdjakov (Dostojevski, Bratje Karamazovi), Prof. Tamburlinac (Marinković, Albatros), Minister Fouche (Zweig, Siromakovo jagnje) in Baron Belcredi (Pirandello, Henrik IV) idr. Njegova zadnja pomembna stvaritev je bil Tajnik Wurm (Schiller, Kovarstvo in ljubezen), zadnjič (1944) pa je nastopil kot Valenta Korpar (Mesarić, Gosposko dete).

Preizkusil se je tudi na filmskem platnu. Manjšo vlogo je odigral v hrvaškem filmu Lisinski (1944) in nastopil v nekaj vlogah v hrvaških kulturnih filmih.
Skupaj s Tomislavom Tanhoferjem, hrvaškim igralcem in režiserjem, je v hrvaščino prevedel Cankarjevo komedijo Za narodov blagor in Golievo igro Jurček.

Ves čas druge svetovne vojne je bil povezan z narodnoosvobodilnem gibanjem. Zaradi njegovih antifašističnih nazorov ga je oblast Neodvisne države Hrvaške konec leta 1944 aretirala in februarja 1945 usmrtila.