RADOŠ, Božidar

Do leta 1991 je živel v Ormožu in tam opravljal zobozdravniški poklic. Dve mandatni obdobje je bil tudi vodja takratnega TOZD-a Zdravstveni dom Ormož. Zdaj že več kot 25 let živi v Murski Soboti, kjer je nekaj časa delal še v zasebni zobni ordinaciji. Po smrti prve žene se je poročil z višjo zobozdravstveno tehnico Vladko Mecilošek, ki mu je pomagala pri delu v ordinaciji.
Pisati je začel po upokojitvi. Po lastnih besedah je bila ljubezen do knjig odločilna za njegove prve preizkuse v pisanju. Najprej se je z avtobiografskim romanom Zlatnik polne lune spomnil svojega očeta in hkrati izpisal lastno življenjsko pot. Napisal ga je z željo, da bi povedal, kako mu je bil čas, v katerem je živel, naklonjen oz. prevečkrat nenaklonjen. Roman je bil nekaj let po izidu ponatisnjen. V zbirki zgodb Armbrust, ki jo je posvetil 20. obletnici slovenske osamosvojitvene vojne, in romanu Usodni časi je opisal svojo izkušnjo ob osamosvajanju Slovenije, v delu Vojakova pisma pa je literarno preoblikoval pisma, ki jih je med služenjem vojaškega roka pisal ženi. V romanu V objemu zla je tematiziral usodo njemu znanih ljudi, ki so se znašli v kolesju druge svetovne vojne in usodnih sprememb po njej. Za vsa literarna dela je značilna kritična distanca do tega, kar ga je osebnostno oblikovalo. Ravno kritična distanca je namreč po njegovem mnenju tisto, kar bi moralo zaznamovati leposlovno pisanje.
Božidar Radoš je skupaj s soprogo tudi neutruden svetovni popotnik.