QUARANTOTTI GAMBINI, Pier Antonio

Sin Giovannija Quarantotta, ki si je kasneje priimek spremenil v “Quarantotti”, iz starodavne in ugledne rovinjske rodbine Quarantotto, in Koprčanke Fides Histriae Gambini. Otroštvo in mladost je preživel v Kopru, v predelu Semedela, ki se pogosto pojavlja v njegovih delih. Po končani osnovni šoli in gimnaziji Carlo Combi je diplomiral iz prava v Turinu, kjer je že kot študent pisal za časopis La Stampa. Njegove prve kratke zgodbe, zbrane v knjigi I nostri simili (Naši vrstniki, 1932), so vzbudile zanimanje Eugenija Montaleja. Zanjo je napisal tudi recenzijo, ki je izšla v književni reviji Pegaso. Leta 1937 je pri založbi Treves izšel roman La rosa rossa (Rdeča vrtnica), ki ga je kasneje večkrat preuredil (1947 in 1960). Med vojno se je preselil v Trst, kjer je vodil mestno knjižnico Attilio Hortis. Na koncu vojne pa si je za svoje bivališče izvolil Benetke, kjer je štiri leta vodil Radio Venezia Giulia, močan protijugoslovanski radio (1945–1949). Leta 1947 je izšel drugi roman: L’onda dell’incrociatore (Val križarke), s katerim si je prislužil priznanje kritike in občinstva. Mednarodni sloves je doživel v naslednjih letih, ko so izšla literarna dela: Amor militare (Vojaška ljubezen, 1956), Il cavallo di Tripoli (Konj iz Tripolija) in predvsem La calda vita (Vroče življenje, 1958), morda njegov najbolj ambiciozen roman. V petdesetih in šestdesetih letih se je posvetil tudi esejistiki in novinarstvu: Primavera a Trieste (Pomlad v Trstu, 1951), Sotto il cielo di Russia (Pod ruskim nebom, 1963) in Luce di Trieste (Luč Trsta, 1964) so dela, ki so se uveljavila tudi na tujem. V istem letu, letu njegove smrti, je izšla še pesniška zbirka Racconto d’amore (Ljubezenska pripoved).

Pripovednik in pesnik
Literarni prvenec I nostri simili (Naši vrstniki) iz leta 1932 je recenziral Eugenio Montale. Veliki ligurski pesnik prepozna potencial mladega avtorja, ki pa je na določenih mestih obremenjen z značilnim psihologizmom srednjeevropskega prostora. Prvi roman La rosa rossa (Rdeča vrtnica), ki ga je dokončal leta 1934 in je izšel leta 1937, razkriva, samo dve leti po prvencu, velik slogovni preskok. Roman gradi na različnih, toda povezanih zgodbah, ki so del širšega opisnega načrta. Leta 1947 je izšel L’onda dell’incrociatore (Val križarke), morda njegovo najboljše delo. S tem romanom, ki je bil zelo dobro sprejet tako s strani kritike kot občinstva, si je prislužil nagrado Bagutta (1948). V njem analizira težave treh odraščajočih mladostnikov z značilno psihološko tenkočutnostjo, kar gaje odlikovalo tudi v kasnejših delih: Amor militare (Vojaška ljubezen), Il cavallo di Tripoli (Konj iz Tripolija) in La calda vita (Vroče življenje). Literarno pot sklene s pesniško zbirko Racconto d’amore (Ljubezenska pripoved, 1965), posvečeno prijatelju Umbertu Sabi.

Novinar in esejist
Zapisal se je tudi kot novinar, že kot študent je v zgodnjih tridesetih letih začel pisati za turinsko La Stampo. Številne članke je objavljal v največjih nacionalnih časopisih (Il Messaggero, Il Tempo di Roma, Il Corriere della Sera) in v najbolj prestižnih revijah (Solaria, Pan, Il Ponte).
Njegovi trije najbolj znani eseji so: Primavera a Trieste (Pomlad v Trstu, 1951), Sotto il cielo di Russia (Pod ruskim nebom, 1963) in Luce di Trieste (Luč Trsta, 1964). Prvi spodbuja vstajo ob Titovi okupaciji Trsta spomladi leta 1945. Drugi je dnevnik s potovanja v komunistično deželo Sovjetsko zvezo v času največje napetosti med hladno vojno. Tretji je velika in fascinantna freska političnega, gospodarskega in kulturnega življenja v Trstu v šestdesetih letih, opisana skozi osebne izkušnje pisatelja in njegovih prijateljev, ki tam še živijo ali počasi izginjajo (zlasti Umberto Saba).

Filmska produkcija
Njegova dela so bila prenesena tudi na filmsko platno: Les Régates de San Francisco (1960) v režiji Claude Autant-Lara, ki je uprizoril roman L’onda dell’incrociatore (1947); La calda vita (1964) v režiji Florestana Vancinija, po predlogi istoimenskega romana iz leta 1958, in La rosa rossa (1973) po istoimenskem romanu v režiji Franca Giraldija.

Zanimivosti
Decembra 1998 je bila po njem poimenovana tržaška ljudska knjižnica Quarantotti Gambini.