PRELOG, Matija

Rodil se je v Hrastju (po izgradnji tamkajšnje železnice leta 1890 nosi naselje ime Hrastje-Mota), vasici ob cesti med Radgono in Ljutomerom, ki je danes del občine Radenci. Rojstni kraj je takrat ležal na sami štajersko-ogrski meji, ki jo je delila reka Mura. Reka je zaznamovala tudi Prelogovo družino, saj se je oče, sodar, preživljal predvsem z izdelovanjem konstrukcij za mlinske ladje in čolne. Čeprav v rani mladosti ni kazal posebnega veselja do šole in bi raje ostal pastir, se je vse spremenilo, ko je resneje zbolel. Na lastno željo in po priporočilu nekega vinotržca, očetovega znanca, je odšel na šolanje v Gradec. A kljub vsem naporom ni uspel prestopiti v latinsko šolo, saj je bil s 14 leti za začetek uka po tedanjih graških šolskih merilih prestar. Zato se je odločil za gimnazijo v Varaždinu, ki jo je leta 1833 kot dvajsetletnik končal s prav dobrim uspehom. O sami gimnaziji ni imel  dobrega mnenja, saj se mu je zdelo, da ga razen lepe latinske izgovorjave kaj več niso naučili. Je pa v času šolanja v Varaždinu najverjetneje zapisal nekaj ljudskih pesmi, kar je razvidno iz zbirke „llirske narodne pesmi”, ki jo je več let kasneje, leta 1839 izdal glasnik ilirstva in »vseslovanske vzajemnosti«, pesnik Stanko Vraz. Vraz je namreč izrecno navedel Prelogovo ime pri pesmih »Marko in Turki« (»lz okolice Radgonske«) in »Marko devojko prosi«.
Oktobra 1833 je Matija Prelog nadaljeval šolanje v Gradcu, v 7. razredu filozofije. Po spletu okoliščin je nato prestopil v bogoslovje, a še preden je naredil resnejše korake v tej smeri je v njem dokončno dozorelo spoznanje, da želi biti medicinec. Leta 1835 je tako postal študent medicine na Dunaju. Ko se je leta 1839 odpravil domov na počitnice, je že zdravil sovaščane in dober glas o njegovih zdravniških sposobnostih se je hitro razširil.
Leta 1841 je pri osemindvajsetih letih postal zdravnik na Dunaju. Dela je imel veliko, saj je leta 1842 začel razsajati tifus, a zdravil je le v bolnišnici, medtem ko je njegova zasebna praksa bolj kot ne samevala. Še istega leta se je odločil, da se raje vrne v domače kraje. V Ljutomeru je odprl  zasebno ambulanto. Tam je kmalu postal trn v peti domačemu zdravniku Rošiču, ki mu je Prelog kot konkurent pokvaril zdravniško eksistenčno idilo.
Leta 1844 se je poročil z gospodično Grossinger. V prvih letih zakona so se jima rodili otroci Gabriela (1845), Viktor (1846) in Friderik (1847). Nekako naravno sta ga ljutomersko družbeno življenje in nacionalna protislovja med Nemci in Slovenci v Ljutomeru naplavili na mesto slovenskega političnega prvaka Murskega polja, a se do leta 1848 še ni opredelil do slovenstva, ilirstva ali slovanstva. Družil se je z duhovnikoma in narodnima buditeljema Davorinom Trstenjakom in Mihaelom Jaklinom ter z ljutomerskim mecenom, intelektualcem in politikom Ivanom Gottweissom. Gottweis je prirejal v Ljutomeru gledališke predstave v nemškem jeziku. V njih je Prelog nastopal in jih tudi režiral.
Marčna revolucija leta 1848, ki se je razširila z Dunaja, je sprožila goreče slovensko nacionalno gibanje. Terjalo je uvedbo slovenščine v šole in urade ter združitev vseh slovenskih dežel v eno celoto. Pojavila se je ideja Zedinjene Slovenije. V pismu Stanku Vrazu se je Prelog 23. maja 1848 samoizpraševal »je li on sam pred letom 1848 dobil dušo za narodnost” ali pa »ga je predramilo šele to leto.« Epilog revolucionarnega nemira je prinesel maja 1848 volitve v frankfurtski parlament, v katerem pa je velika večina slovenskih narodnih buditeljev videla predvsem velikonemški projekt. Matija Prelog bi naj bil s svojim vplivom eden najzaslužnejših, da so volilni možje ptujskega okraja odklonili izvolitev poslanca, ki bi odšel v parlament v Frankfurt na Majni. S tem je postal Prelog v očeh nemškočutečih Ljutomerčanov in okoličanov njihov odkrit nasprotnik.
28. avgusta 1848 so dijaki iz Križevec, potem ko so se najprej udeležili neke nove maše pri Ljutomeru, sklenili, da pojdejo s slovensko zastavo v Ljutomer pozdraviti dr. Preloga kot svojega narodnega vodjo, kar je bil povod za napad nemškutarske trške drhali nanje in Preloga. Tisto noč je Prelog pobegnil iz Ljutomera, da bi si rešil glavo, in se ni nikoli več ni vrnil.
29. avgusta 1848 se je naselil v Veržeju, v hiši kjer je bila kasneje šola. Med Veržejci je bil zdravnik dobro leto, saj se je 8. oktobra 1849 preselil v Maribor, kjer se je moral kot Slovenec med mestnimi zdravniki še posebej dokazovati. Kot podnajemnik se je vselil k Novaku na Gosposki ulici. Naslednje desetletje je o njegovem življenju v mestu bolj malo znanega. Ni  naključje, da se je ta mrk prekrival s časom Bachovega absolutizma (1849-1859), ki ga je nasledila ustavna doba s parlamentarizmom, s katerim se je nadaljevalo politično prebujanje Slovencev ter Prelogovo javno udejstvovanje. Šele 17. julija 1861 je spet zapisan med ustanovitelji in odborniki Slovanske čitalnice v Mariboru (kasneje je bil tudi njen predsednik), ki so jo ustanovili po vzoru tržaške čitalnice slovenski meščani pod vodstvom pravnikov dr. Janka Serneca, dr. Franca (Ferdinanda) Dominkuša, dr. Jakoba Ploja, ob moralni in materialni podpori škofa Antona Martina Slomška ter hrvaškega škofa Josipa Juraja Strossmayerja. Čitalnica je septembra istega leta, po nekaj birokratskih zapletih, dobila z Dunaja še uradno dovoljenje za svoj obstoj in delovanje.
Svoje prostore je sprva našla v »Pivnici pri moki« (Gasthaus in der Mehlgrube), nemškega gostilničarja Carla Schramla med Rotovškim trgom in Lekarniško ulico, na mestu današnjega mariborskega kulturniškega kompleksa Center Rotovž.
Po vzorih iz Češke je čitalnica prirejala t.i. (velike in male) »besede«, kulturne dogodke, ki so se običajno začenjali s programskimi govori ter nadaljevali z muziciranjem, petjem in recitiranjem, kasneje tudi z gledališkimi igrami. Na predavanjih je nastopal tudi dr. Prelog: konec leta 1861 in v začetku 1862 na primer s predavanji na temo zdrave prehrane in prehranjevanja – makrobiotike . Prelog je leta 1864 izdal prirejen prevod Hufelandove »Makrobiotike«, ki ga postavlja med pionirje slovenske medicinske publicistike, k dr. Bleiweisu na Kranjskem in dr. Robidi na Koroškem. Delu se sicer pozna, da se je Prelog pisanja v bolj izpiljenem slovenskem jeziku šele dobro uril.
Medtem, ko so Nemci že leta 1852 zgradili svojo gledališko stavbo na današnjem Slomškovem trgu, so Slovenci začenjali s prvimi gledališkimi igrami v mariborski čitalnici. Prelog je bil sicer leta 1848 eden izmed 255 “ustanovnikov”, posameznikov, ki so finančno prispevali k izgradnji mariborske gledališke stavbe, na katere odru pa do leta 1919 ni bilo prostora za slovenske igre in besedo. V čitalniških ljubiteljskih dramskih uprizoritvah se je Prelog izdatno angažiral, saj je imel gledališke izkušnje še iz svojih ljutomerskih časov, kjer je prevzemal vlogo režiserja nemških uprizoritev. Dr. Karel Verstovšek piše, da bi mu morali priznati mesto prvega in največjega pospeševalca slovenskega gledališča na Štajerskem, še posebej pa izpostavlja njegove nastope v čitalniških komičnih vlogah, kjer mu naj ne bi bilo para. Dolgo je veljalo, da je bila prva slovenska ljubiteljska predstava v Mariboru odigrana 26. marca 1865 – burka in narodna agitka »Župan« avtorja Miroslava Vilharja, v režiji Matije Preloga. Kasneje se je izkazalo, da je bila prva slovenska predstava v Mariboru odigrana že na občnem zboru Narodne slovanske čitalnice, 22. januarja 1865. Na programu je bila enodejanka »Domači prepir« (Der haüsliche Zwist) priljubljenega komediografa Augusta Kotzebueja, ki jo je prevedel Jakob Zabukovec, izdal Janez Bleiweis (1864) in natisnil Jožef Blaznik. V uprizoritvi naj bi igrali jezikoslovec Josip Šuman, ki je veljal za dušo mariborske čitalnice, njegova bodoča žena Rezika Zabukovškova, medtem, ko tretji igralec danes ni več znan, glede na predhodne ljubiteljske gledališke izkušnje pa gre utemeljeno sklepati, da bi lahko bil Prelog. Bruno Hartman v svoji knjigi Kultura v Mariboru (2001) opozarja, da ne gre spregledati dejstva, da se je prva slovenska gledališka predstava odigrala le slab teden po slovesnem plesu, s katerim so mariborski Nemci 16. januarja 1865 ob 800 udeležencih odprli novo kazinsko stavbo ob gledališču.
V Mariboru je oral ledino tudi na področju izdajanja in krstnega uprizarjanja dramskih besedil. Najprej „Črnega Petra” (kratkočasno igro v enem dejanju), ki jo je poslovenil in izdal leta 1866. Igro so igrali na Ptuju na prvi dan novega leta 1867, v Mariboru pa 16. januarja 1867. Kmalu nato je izdal drugo igro  „Zakonska sol”, ki jo je prevedel in založil istega leta.  31. marca so jo uprizorili v mariborski čitalnici.
21. januarja 1867 je bil Prelog izvoljen za poslanca v štajerski deželni zbor v ljutomerskem okraju.
Na enem izmed predvolilnih sestankov, ki je bil 15. decembra 1966 v Celju, so zbrani rodoljubi razpravljali o izdajanju slovenskega političnega časopisa na Štajerskem, ki bi bil namenjen kmetskemu ljudstvu in bi izhajal tedensko. Poimenovali so ga kar “Slovenski gospodar”. Za poimenovanje bi naj bila najzaslužnejša Dominik Čolnik (uspešen vinogradnik, znan tudi kot »kralj Slovenskih goric«) in Lovro Stepišnik (samouk, prvi slovenski potujoči knjižničar). A dlje od plemenite ideje in imena na tem sestanku še niso prišli, zato so na naslednjem srečanju, 16. januarja 1867, na »Slomškovi besedi« v mariborski čitalnici nameravali nadaljevati s pripravami na izvedbo tega smelega načrta. A na veliko presenečenje vseh zbranih je dr. Prelog tega dne vkorakal v čitalnico z natisnjeno prvo številko Slovenskega gospodarja v roki.
Skoraj četrt stoletja po tem, ko so v Ljubljani pod uredniškim peresom drugega zdravnika, dr. Janeza Bleiweisa začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice kot prvi časopis v slovenskem jeziku, so tudi štajerski Slovenci po Prelogovi zaslugi dočakali svoj časopis, ki je nastajal in bil tiskan v Mariboru. Prelog je za časopis sam založil kavcijo 1000 goldinarjev. Za  Preloga je bil to še toliko večji podvig, saj sam ni nikoli obiskoval slovenskih šol. Medtem, ko je Kmetijske in rokodelske novice bral na Štajerskem zelo ozek krog slovenskega izobraženstva, je Slovenski gospodar skušal zajeti širši krog bralcev, ki pa jih je moral šele vzgojiti. Skozi članke je bralce poučeval o gospodarskih in kmetijskih zadevah, postopoma pa je vpletal tudi narodnostne in druge politične teme.
Leto dni po Prelogovem časopisnem podvigu je v Mariboru začel izhajati še drugi slovenski časopis, Slovenski narod, ki mu je urednikoval Anton Tomšič (slednji je pred tem, od aprila 1867 sodeloval tudi pri Slovenskem gospodarju) kot prvi slovenski poklicni časnikar. Še istega leta 1868 se je Tomšiču pri ustvarjanju časopisa za dve leti pridružil Josip Jurčič, ki je po prerani Tomšičevi smrti (1871) postal tudi urednik Slovenskega naroda. Oba mariborska slovenska časopisa sta gojila »gentlemanski« odnos. Prelog sam je zapisal, da »veliko politiko in razvijanje političnih vprašanj prepušča Slovenskemu narodu«.
Kot urednik je že marca 1868 prvič sedel na sodišču pod obtožbo »podpihovanja, upora in hujskanja ljudstva« zaradi objave članka, ki je trdil da »Slovence Prekmurce zobljejo Madžari in madžaroni, nas in Korošce nemška in nemškutarska nenasitljivost, Primorce laška predrzna ošabnost. Treba je torej, “Zjedinjene Slovenije”, in skupne slovenske uprave. Zahtevati moramo pa tudi le uradnike in učitelje, ki znajo slovensko in radi govorijo z ljudstvom v slovenskem jeziku.« Nepodpisani članek je bil zagotovo delo duhovnika, jezikoslovca in brezkompromisnega borca za rabo slovenskega jezika v šolah, službujočega v Halozah, Božidarja Raiča, ki ga Prelog pred sodiščem ni imenoval. Preloga je uspešno zagovarjal dr. Janko Sernec, še en veliki narodni buditelj in politik. Sodni proces se je zaključil z oprostitvijo Preloga v delu, ki ga je bremenil hujskanja zoper oblast, obsojen pa je bil, ker naj bi zanemarjal uredniške dolžnosti. Zaradi Prelogovega nastopa in potez pred sodiščem se je sam sodni proces izkazal za veliko promocijo boja za slovenski jezik v javni rabi.
Vojne z Italijo in Prusijo (predvsem njihov razplet) so oslabile Habsburško monarhijo in privedle leta 1867 do ustavnih reform Avstrijskega cesarstva ter nastanka Avstro-Ogrske v kateri so postali Madžari skupaj z Nemci prvi med enakimi. Nova dualistična ureditev, delitev vpliva na Dunaj in Budimpešto, je bila predvsem slovanskim narodom dokaz, da je ideja države enakopravnih narodov ponovno le prazen up. Matija Prelog je zato 25. junija 1868 v Slovenskem gospodarju objavil poziv na »Slovenski tabor (ljudski zbor – Meeting)« kot je naslovljen članek, ki je opozarjal, da »morajo biti vsi narodi svobodni, ravnopravni« in postavil zahteve v sedmih točkah glede povečanja slovenskega zastopstva v deželnem zboru, ustanovitve slovenskega urada za Štajersko, enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah, ki ga je podpisal »v imenu začasnega odbora«. V članku je Prelog pozval spodnještajerske rodoljube, da se 7. julija srečajo v mariborski čitalnici, da se »pogovore o prireditvah«. Tega dne naj bi izbrali pet članov, ki bodo vodili tabore.
Prvi tabor se je 9. avgusta 1868 zgodil v Ljutomeru. Tabori so se kmalu razširili na vse slovenske dežele – Štajersko, Kranjsko, Koroško, Goriško, Istro, Trst. V taborjansko najudarnejših letih 1868 in 1871 je bilo organiziranih 18 taborov, dokončno pa so zamrli do leta 1892. S tabori je ideja Zedinjene Slovenije in s tem slovenstva na sploh prodrla med najširše množice v naših deželah. Dosegla je tudi branja in pisanja neuko kmetstvo (takih je bilo v tem času več kot polovica), udomačila je belo-modro-rdečo trobojnico kot simbol Slovencev in slovenstva, prepoznan med ljudmi.
Čitalništvo, časopis in tabori so bili največja poglavja Prelogovega političnega delovanja. Opravljal pa je še druge zadolžitve. Tri leta po smrti škofa Slomška je začela pod njegovim vodstvom čitalnica zbirati sredstva za spomenik. Prelog odkritja spomenika ni dočakal, saj je bil postavljen šele leta 1878, torej 13 let po začetku aktivnosti čitalnice leta 1865. Prelog je bil vse do svoje smrti leta 1872 glavni blagajnik sklada za Slomškov spomenik.
V svojem poslanskem mandatu 1867-1870 je med drugimi podal tudi pobudo, da se prostori in posestva za novo deželno vinorejsko šolo v Mariboru zaradi ugodne lege kupijo na Račjem dvoru in se zavzemal za slovenski učni jezik na tej šoli. Potegoval se je za regulacijo Mure, Drave in Pesnice, ki so poplavljale in kmetom uničevale letino. V letih 1868-1869 je bil med tistimi, ki so poskušali ustanoviti mariborsko posojilnico in leta 1871 med ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva.
Ob vsem ostalem delu je zbiral in želel izdati anekdote (400  naj bi jih bilo), vse do smrti pa naj bi pisal tudi izvirni roman »Šuntar«. V njegovi zapuščini so kasneje našli 272 anekdot, omenjenega romana pa ne.
Zaradi bolezni, ki ga je prvič resno prizadela decembra 1868, in preobilice drugega dela, se je 1. julija 1871 odločil prodati “Slovenskega gospodarja” za 1000 goldinarjev novoustanovljenemu Katoliškemu tiskovnemu društvu. V juliju in avgustu je bil še urednik časopisa, nato pa je uredniško službo dokončno odložil.
Dr. Matija Prelog je 27. januarja 1872 ob pol osmih zvečer umrl zaradi vnetja potrebušnice na svojem domu v Mariboru, na naslovu Graško predmestje št. 2 (danes Trg svobode). Njegov sotrudnik Davorin Trstenjak je zapisal: „Vreden je, da se mu na grobu postavi dostojen spominek, in prosimo slavno uredništvo ,Slovenskega Gospodarja’, naj pozove darežljive rodoljube, da se uživotvori naša upravičena želja.”
Trstenjakove besede, ki so ostale neuresničene, je leta 1907 v svojem zapisu o življenju in delu Matije Preloga ponovil dr. Karel Verstovšek: »Te želje pa ponavljamo mi in postavimo s tem spisom spomenik možu, ob 40-letnici obstanka „Slovenskega Gospodarja”, torej prvemu uredniku in ustanovitelju tega razširjenega, za prebujo Spodnjega Štajerja tako važnega lista, in proslavimo s »Slovenskim Gospodarjem” svojega očeta, velikega Štajerca dr. Matija Preloga.«
Danes ni več najti njegovega groba. Sklepamo lahko, da je bil pokopan na mestnem pokopališču na območju današnjega Ljudskega vrta, a njegovi posmrtni ostanki leta 1940, ko se je opustilo to pokopališče niso bili preneseni skupaj s posmrtnimi ostanki drugih zaslužnih Mariborčanov na pobreško pokopališče pod Czeikejeve arkade.

Predlog za vpis je posredoval g. Matjaž Partlič s pomočjo spletnega obrazca. Njegov zapis hrani arhiv PiŠK Murska Sobota.