PRELEC, Marjan

Leta 1955 je diplomiral na tehniški fakulteti gradbene smeri v Ljubljani in po kvaliteti že v času študija izstopal. Zato je že zgodaj začel delati na zahtevnih projektih in opravljati tudi dela asistenta.

Prvo službo je nastopil pri železnici na področju vzdrževanja in izgradnje, in sicer kot glavni inženir pri podjetju za vzdrževanje prog Ljubljana. Leta 1963 je bil premeščen v Celje na delovno mesto šefa Sekcije za vzdrževanje prog Celje, kjer je vodil modernizacijo glavne železniške proge Zidani Most – Šentilj in vseh stranskih prog. Njegov prispevek k tehnološki posodobitvi in reorganizaciji železnic je cenjen še danes.

Od leta 1974 do 1982 je vodil GIP Ingrad Celje in firmo razvil v eno najboljših gradbenih podjetij v Sloveniji z okoli 5500 zaposlenimi. Po izteku dveh mandatov je na pobudo Izvršnega sveta Slovenije za tri leta prevzel posle direktorja vseh projektov Slovenija ceste – tehnika v Iraku in tako uspešno vodil projekte s preko 7500 zaposlenimi.
Po povratku je prevzel dela direktorja Cinkarne Celje in tovarno močno zaznamoval s svojo bogato vodstveno izkušnjo. Opustili so vrsto neperspektivnih programov, razvili konkurenčno sposobnost perspektivnih in namenjali tudi do 25 % letnih investicijskih sredstev v zaščito okolja – posebej velja omeniti proizvodnjo titanovega dioksida, ki je postala usklajena z zakonodajo evropske skupnosti. Ugodni poslovni rezultati so med drugim omogočali, da ima sedaj Cinkarna tudi zunanji videz sodobnega, estetsko urejenega podjetja.

Njegove vodstvene izkušnje, dobre poslovne zveze in pretehtana kadrovska politika so podjetje uspešno privedli skozi prelomno obdobje novih gospodarskih okoliščin. Cinkarna v času preobrazb ni odpuščala ljudi; zmanjšanje zaposlenosti na operativno in perspektivno mejo okoli 1500 delavcev je dosegala s pravočasnimi prezaposlitvami ali naravnim odlivom. V veliki meri je to zasluga direktorja, ki je za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke prejel leta 1995 tudi nagrado Gospodarske zbornice Slovenije.

Leta 1996 je prejel zlati celjski grb za dolgoletno strokovno in zelo uspešno menedžersko delo.

Upokojil se je leta 2005. Zadnja leta je preživel v Domu Lipa – domu za starejše v Štorah. Pokopan je na Mestnem pokopališču Celje.