POTRČ, Jože

Veliki slovenski zdravnik in humanist dr. Jože Potrč je živel in delal za ljudi. S svojim življenjem pred drugo svetovno vojno in po njej je dokazal, da humanist ostane enak ne glede na družbeno ureditev, v kateri živi ali položaj, ki ga zaseda.

Rodil se je 13. aprila 1903 v Vintarovcih na Destrniku premožnemu kmetu in mlinarju Ivanu in njegovi ženi Mariji. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju, medicino je študiral v Zagrebu in 1928 diplomiral v Gradcu. Odločil se je za poklic ljudskega zdravnika na kmetih in leta 1930 odprl svojo ordinacijo v Janežovcih. Iz časov njegove privatne zdravniške prakse so znani dogodki, ki pričajo o njegovi človekoljubnosti in povezanosti s prebivalci Slovenskih goric. Vero v človeka je izpričeval tudi v najhujših trenutkih. Vojno je med leti 1941–1945 preživel kot vojni ujetnik v taborišču Mühlberg v Nemčiji. Tu je delal kot zdravnik in si s svojo zdravniško požrtvovalnostjo pridobil velik ugled med sojetniki.

Po vojni se je posvetil političnemu delu, vodil je republiške organe za prosveto, znanost in kulturo ter zdravstvo in socialno politiko (1947–1952). Kasneje je prevzel vodenje jugoslovanske delegacije v Mednarodni organizaciji dela. To delo je opravljal do smrti leta 1963.

Objavil je več kot 270 člankov in razprav, mnoge z vzgojno tematiko. Veliko je pisal o družbenopolitičnih vprašanjih, posebno pa o problemih etike v socializmu, o vprašanjih zdravniškega kodeksa etike, o etični vzgoji v šoli. Kot zdravnik, ki si je v opravljanju svojega poklica med ljudmi pridobil veliko zaupanje in ljubezen, je Potrč posebno pozornost namenjal vprašanjem poklicne zdravniške etike in kodeksu etike zdravstvenih delavcev. Govoril in pisal je o problemih družinskega življenja, o enakopravnosti žensk in o vzgoji otok. Odločno je nastopal v boju proti alkoholizmu.

Po njegovi smrti je izšel zbornik njegovih razprav O socialistični etiki in morali, ki prinaša – čeprav govori Potrč iz nekih drugačnih časov – marsikaj smiselnega in humanega tudi današnjim generacijam