Rodil se je v belokranjskem Rožnem Dolu očetu železničarju Antonu Poliču, kasneje glavnemu grosupeljskemu železničarskemu prometniku, in materi gospodinji Rozi (Ruži), rojeni Prosen. Imel je še dva starejša brata, Miloša in Svetozarja Poliča, ki je bil pravnik in družbenopolitični delavec.
Osnovno šolo je najprej obiskoval v Rožnem Dolu, nadaljeval pa v Novem mestu. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju, kjer je leta 1937 maturiral. Na ljubljanski univerzi je absolviral pravo, v Beogradu pa je končal višjo vojaško akademijo.
Že leta 1941 se je kot študent pravne fakultete vključil v vojno, kjer je kot funkcionar Osvobodilne fronte in partijski sekretar stiškega okrožja v grosupeljskem in stiškem okrožju organiziral narodnoosvobodilni boj. Kasneje je bil med drugim urednik Slovenskega poročevalca in sodelavec vojaškega glasila Naša vojska.
Med letoma 1945 in 1954 je deloval v politični upravi štaba Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu in bil v letu 1950–1951 vodja misije Federativne ljudske republike Jugoslavije v Berlinu, kjer je preživel tudi poskus atentata. Ko je bil v Beogradu nenadoma demobiliziran in razrešen vseh funkcij, se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil med letoma 1954 in 1956 najprej glavni urednik Radia Ljubljane, med letoma 1957 in 1969 samostojni svetovalec in pomočnik republiškega sekretarja za kulturo ter med letoma 1969 in 1973 ravnatelj Muzeja ljudske revolucije Slovenije, nakar se je upokojil. Zadnja leta je preživljal na Stražnjem Vrhu pri Črnomlju, kjer je tudi umrl, pokopan pa je na črnomaljskem pokopališču v Vojni vasi.
Je avtor več literarnih del, ki obravnavajo NOB na Dolenjskem pa tudi povojni čas, med njimi trilogije Čudežna pomlad in drugih romanov ter zgodovinske monografije Belokranjski odred. Za njegova pripovedna dela je značilno nepotvarjanje lastnega doživljanja med vojno in po njej.
Leta 1940 se je poročil z Miljevo Kvas iz Črnomlja. Njuni sinovi so bili pravnik, sodnik in pisatelj Vasilij Polič, igralec Radko Polič – Rac ter kemik in okoljevarstvenik Svetozar Polič. O njem je sin Vasko Polič leta 1997 izdal knjigo z naslovom Gospod polkovnik & Berliner Trač: od Rožnega dola do Stražnega vrha.
Ilova gora, 1961
Partizanovi obiski, 1964
Včeraj in jutri, 1965
Dobra reka, 1967
Belokranjski odred, 1675
Spoznanja, 1983
Trilogija:
Čudežna pomlad, 1959 (1. del)
Žita zorijo, 1960 (2. del)
Sonce in ceste, 1961 (3. del)
partizanska spomenica 1941
Bitka kakor življenje dolga: pričevanja o revolucionarnem in osvobodilnem boju Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1950, str. 247, 249–250.
Enciklopedija Slovenije: zv. 9: Plo-Ps. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 73.
Humer, J. V spomin: Radko Polič. Dnevnik, 23. 7. 1988, let. 36, št. 198, str. 7.
Pogorevc, P. Rac: biografski roman o življenju Radka Poliča. Ljubljana: Beletrina: 2020, str. 17–19.
Polič, V. in Polič, R. Gospod polkovnik & Berliner Trač: od Rožnega dola do Stražnega vrha. Izola: Desk 1997.
Primorski slovenski biografski leksikon: Polič, Svetozar. (citirano 28. avgusta 2024). Dostopno na naslovu: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi942170/
Radio Odeon: Ljudje ob Kolpi: Radko Polič. (citirano 28. avgusta 2024). Dostopno na naslovu: https://www.radio-odeon.com/novice/ljudje-ob-kolpi-radko-polic/
Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, str. 359.