PLENČIČ, Marko Anton

Rodil se je staršema Boštjanu in Ani Plenčič. V Gorici je obiskoval latinske šole, nato je na Dunaju študiral filozofijo in medicino. Tu je s študijem prekinil in ga nadaljeval v Padovi, kjer je bil učenec slavnih zdravnikov Giovannija Battiste Morgagnija in Carla Francesca Cogrossija. Doktoriral je v Padovi leta 1733 – doktorsko disertacijo je leto potem nostrificiral na Dunaju in bil tako sprejet v kolegij dunajskih zdravnikov.
Od leta 1735 dalje je na Dunaju opravljal zdravniško prakso. Poročil se je s Frančiško Pachner (Pachnerin), sestro oziroma bližnjo sorodnico uglednega dunajskega zdravnika Franca Pachnerja, in z njo imel 3 sinove – izmed njih je Jožef postal zdravnik in že zelo mlad pričel poučevati na praški medicinski fakulteti. Jožef Plenčič je umrl mlad za posledicami zastrupitve pri operaciji. Sin Marka Antona Plenčiča naj bi bil tudi Leopold Plenčič, visok cesarski uradnik.
Marko Anton Plenčič se je poleg zdravniške prakse ukvarjal z znanstvenoraziskovalnim delom – zbiral je gradivo o nalezljivih boleznih: škrlatinki, davici, črnih kozah. Rezultate svojih raziskav je prvič objavil leta 1762 v obsežnem delu Opera medico-physica –4 razprave v ločenih zvezkih na skupno več kot 900 straneh. V prvi razpravi govori o zgodovini kužnih bolezni in pojasnjuje lastnosti bolezenskega kontagija, govori o vzrokih in posledicah gnitja ter o podobnosti procesov pri gnitju in pri gnojenju ran. Navaja žitno rjo kot primer kužne bolezni rastlin in jo primerja s škrlatinko pri ljudeh. V drugi razpravi je objavil izsledke opazovanj epidemije črnih koz in preprečevanje te hude bolezni, tretjo razpravo pa je namenil škrlatinki. Četrta razprava govori o potresu, ki je leta 1755 prizadel Evropo, Afriko in Ameriko – opazil je namreč, da se ob naravnih nesrečah močno poveča število nalezljivih bolezni. Plenčičevi sodobniki so sprejeli in pohvalili razpravo o škrlatinki, saj je bilo njegove izsledke mogoče takoj uporabiti pri praktičnem delu. Delo o škrlatinki je bilo kar štirikrat ponatisnjeno. Teorija o »contagium vivum« – nauk o živih povzročiteljih bolezni –, ki jo je razložil v prvi razpravi, pa je dolgo ostala nezapažena, saj svojih trditev, ki so danes potrjene kot pravilne, ni eksperimentalno dokazal, kar je njegovemu delu, analizi v dolgih letih zbranih izkušenj in opazovanj, združeni z do takrat že znanimi dejstvi, jemalo vso težo. (Podrobna predstavitev oznake in pomena Plenčičevega dela v: Branko, Ivan Marušič: Solkanski rojak dr. Marko Anton pl. Plenčič. Nova Gorica, 1967.) Ko je Plenčič prišel na Dunaj, je verjetno že imel izdelano lastno prepričanje, da kužne bolezni povzročajo živi povzročitelji, ki imajo sposobnost razmnoževanja, za kar je našel potrditev tudi v svoji zdravniški praksi. Lahko da se je za idejo živega kontagija navdušil prav pri padovskem profesorju Cogrossiju, ki je kot zdravnik leta 1714 napisal knjigo o kužnih boleznih pri govedu.
Nadalje je leta 1764 izdal navodila, kako ohraniti žitarice in stročnice zdrave in nepoškodovane.
75 let star je postal senijor profesorskega zbora dunajske medicinske fakultete, a hkrati v osebnem življenju izgubil ženo (1784), naslednje leto pa še sina Jožefa. Plenčič se je ob koncu svojega življenja znova poročil; njegova žena je postala Barbara Kukanin.
1764. leta mu je cesarica Marija Terezija podelila naslov plemiča, 1770. pa je prejel naslov viteza. 1764. leta so goriški deželni stanovi Plenčiča in njegovo moško potomstvo povzdignili v »deželno plemstvo« – tako so se mu zahvalili, ker je pridobil Marijo Terezijo, da je darovala denar za izgradnjo dela semenišča v Gorici.
Delo Marka Plenčiča velja za mejnik v razvoju medicinske vede, predvsem mikrobiologije. Danes ga tuji znanstveni svet pozna pod imenom Marcus Antonius Plenciz.
V Solkanu so 1967. na hiši, ki stoji na mestu, kjer je verjetno stala Plenčičeva rojstna hiša, odkrili spominsko ploščo Marku Plenčiču in po njem poimenovali trg okrog cerkve.