PLANKAR, Martin

Dolgoletni borec za delavske pravice in častni meščan Celja Martin Plankar je bil rojen kot nezakonski sin materi Katarini Plankar v Grobelcah na Kozjanskem. Kljub življenju v slabih gmotnih razmerah ga je mati viničarka podprla, da se je lahko izšolal za kovinarski poklic.

V Celje je prišel leta 1898 in dobil zaposlitev v Westnovi tovarni emajlirane posode. Leta 1902 se je sprl z lastnikom Adolfom Westnom st., zaradi česar je moral zapustiti tovarno. Odšel je na Jesenice in si poiskal delo v tamkajšnji železarni, kjer je ostal do leta 1910, ko se je vrnil v Celje. Kot strojnik se je zaposlil v Cinkarni, v kateri je – z manjšo prekinitvijo – ostal zaposlen do upokojitve. V tovarni je nato kot upokojenec nudil strokovno pomoč še nekaj prvih let po koncu 2. svetovne vojne.

Življenje je posvetil gibanju za delavske pravice. Član sindikata je bil v letih 1918–1941. V celjski Cinkarni mu je bila zaupana funkcija delavskega zaupnika. Med delavci je užival velik ugled in bil vsestransko priljubljen, saj jim je v primeru težav svetoval, pomagal in se potegoval zanje. V Cinkarni je bil med glavnimi organizatorji štirinajstdnevne stavke leta 1935, do katere je prišlo zaradi težkega položaja zaposlenih, prenizkih mezd in nepriznavanja dopustov. Zaradi tega je bil za nekaj časa odpuščen.

Dejaven je bil tudi v političnih, strokovnih in kulturnih organizacijah. Po nastanku Kraljevine SHS leta 1918 se je vključil v takratno socialistično stranko. Leta 1924 je bil izvoljen na listi Socialistične stranke Jugoslavije (Korunovcev) za občinskega odbornika v občini Celje-okolica. Leta 1927 je bil na listi socialistov (dekalistov) ponovno izvoljen v občinski odbor občine Celje-okolica, kar se je ponovilo tudi leta 1933, ko je bil kandidat Marksistične liste. Leta 1935, ob združitvi občin Celje in Celje-okolica v občino Veliko Celje, je postal član mestnega sveta razširjene občine, poleg tega je bil izvoljen v naslednje mestne odbore: finančni in gospodarski odbor, odbor za prosveto in tujski promet ter v socialni in zdravstveni odbor.

V času pred 2. svetovno vojno je bil član zveze kovinarjev in član odbora rudarske zveze v Trbovljah ter eden najožjih sodelavcev Franca Leskoška-Luke.

Še pred 1. svetovno vojno se je udejstvoval pri Slovenskem delavskem podpornem društvu in bil pevec pri pevskem odseku tega društva. Po koncu vojne se je pridružil društvu Naprej (kasneje preimenovano v Delavsko prosvetno društvo Svoboda Celje), v katerem je sodil med vodilne člane društvenega dramskega odseka. Bil je tudi glavni pobudnik za ustanovitev Cankarjeve družbe v Celju, katere namen je bil pospeševati duhovno, gospodarsko in socialno izobraževanje naroda, zlasti z izdajanjem knjig in drugih publikacij.

Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Kdor dela za druge – pozabi na sebe.« Leta 1955 je bil zaradi svojih zaslug pri boju za pravice celjskega delavstva proglašen za častnega meščana Celja.

Umrl je leta 1958 na svojem domu v Razlagovi ulici, v stavbi, ki je pred 2. svetovno vojno dajala streho najprej okoliški deški ljudski šoli, zatem pa sedežu Delavske zbornice (danes na njenem mestu stoji stanovanjski blok). Pokopan je na mestnem pokopališču v Celju.

V Celju na Hudinji je po njem od leta 1967 poimenovana Plankarjeva ulica.