Részletes keresés
hu
sl en it hu
Betűtípus
100%
125%
150%
200%
Színek
Alapértelmezett színek
Magas kontraszt
Fordított színek
Fekete-fehér
Mutató
Visszaállítás

PIŠČANEC, Elda (Marija)

PIŠČANEC Elda (Marija)
Foto: Elda Piščanec. Vir: Ženski svet 1940, št. 6, str. 141 (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-3KHVFR3O)

Foto galéria

Született:
2. November 1897, Rojan/Roiano, Trst/Trieste, Italija
Elhunyt:
18. October 1967, Vine, Slovenija
Hivatások és tevékenységek:
Község:

Slikarka, grafičarka in kiparka Elda (Marija) Piščanec je javnosti na Slovenskem še vedno manj znana umetnica, ki je po spletu okoliščin več let živela in ustvarjala na gričevnatih Vinah pri Dobrni. Rojena je bila v premožno tržaško zavedno slovensko družino kot tretji otrok Justa Piščanca, carinskega uradnika, in Ane, roj. Bole. Imela je še sestro Ljudmilo (por. Pekle) in brata Justa.

Šolo je sprva obiskovala v Trstu, po preselitvi družine v Ljubljano leta 1908 pa je šolanje nadaljevala v tamkajšnjem mestnem dekliškem liceju (zaključila je še 4. razred v šol. letu 1911/12) in na državni obrtni šoli, na kateri je leta 1914 pridobila spričevalo hospitantke za izdelovanje oblek. Aprila 1917 se je kot uradnica zaposlila na pošti v Ljubljani, kjer je ostala do decembra 1923.

Že od otroštva je rada slikala, zato se je začela leta 1919 zasebno učiti slikanja pri Rihardu Jakopiču, nato pa je v letih 1921/22 v Litiji skupaj z Miro Pregljevo obiskovala še slikarski tečaj pri Petru Žmitku. Zatem se je leta 1923 pod vodstvom Ivana Tabakovića v Zagrebu pripravljala za vpis na tamkajšnjo likovno akademijo, a ni opravila sprejemnih izpitov. V letih 1924–1929 je v Firencah na akademiji lepih umetnosti študirala slikarstvo (pri Feliceju Careni) in grafiko (pri Celestinu Celestiniju), v letih 1928–1929 pa se je v Parizu izpopolnjevala v delavnicah za cerkveno umetnost (Ateliers d’ Art Sacré), in sicer v Denisovi (Maurice Denis), Desvaillieresovi (George Desvallières) in Lhotovi (André Lhote) šoli.

Sprva se je v umetnosti posvečala grafiki, delala tudi ekslibrise, v tridesetih letih 20. stoletja pa je začela vedno več slikati pokrajine, tihožitja, portrete, žanrske in svetopisemske motive; še posebno blizu ji je bila cerkvena umetnost. V tem obdobju je dosegla tudi višek svojega likovnega udejstvovanja. Ustvarjala je v olju, tehniki fresko in raznih grafičnih tehnikah (akvatinta, lesorez, linorez). Med vojno je poprijela tudi za kiparstvo in se vadila pri Antonu Severju (vlivanje v mavec), Stanetu Dremlju in Frančišku Smerduju (modeliranje v glini). Ustvarila je preko 500 del, ki so danes shranjena v več slovenskih muzejih in galerijah ter v številnih zasebnih zbirkah, predvsem njenih znancev in sorodnikov, in v cerkvah po Sloveniji. Svoja dela je razstavljala tako doma kot v tujini (poleg Ljubljane, Maribora, Celja, Slovenj Gradca so bila ta večkrat na ogled postavljena v več takratnih jugoslovanskih in češkoslovaških, nemških, belgijskih, švedskih in romunskih mestih).
Bila je samosvoja umetnica, ki se ni ozirala na prevladujoče umetniške tokove. Po mnenju umetnostne zgodovinarke Verene Koršič Zorn je »v njenih prvih delih občutiti vpliv italijanskih renesančnih mojstrov, sicer pa se v njenih delih zrcalijo odmevi realizma, impresionizma, ekspresionizma in simbolizma«.
Pred vojno je bila med ustanovnimi člani društva Moderna galerija, kasnejše Umetniške matice, po njej pa članica celjskega pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov; Društvo ji je leta 1952 podelilo naziv senior.
Pisala je tudi poročila, ocene in kritike.

V letih 1936–1951 je na srednjih šolah v Ljubljani, Kranju, Murski Soboti in Trbovljah poučevala risanje ter delala kot restavratorka za Mestni muzej Celje in Narodno galerijo. Zaradi zdravstvenih težav se je leta 1951 invalidsko upokojila. Po smrti matere (1951) se je za stalno naselila v družinskem dvorcu Majpigl (Vinegrad) na Vinah, kjer je že pred tem občasno bivala. Tu je živela odmaknjeno od sveta, skrbela za posestvo in se posvečala umetnosti. V okolici dvorca je obnovila več propadajočih kapelic. Veselila jo je tudi glasba; igrala je klavir, ob nedeljah pa orglala v dobrnski cerkvi. Poleg tega se je zanimala za arhitekturo, oblikovanje in umetno obrt.

Umrla je v 70. letu starosti na Vinah »tiho in neopazno, kot je bilo tudi njeno poslednje življenjsko obdobje«, in je pokopana v družinskem grobu Piščančevih na pokopališču v Štepanji vasi v Ljubljani.

Dela E. Piščanec, povezana s širšim območjem Celja:

  • velika oltarna slika Kristusa Kralja v župnijski cerkvi Kristusa Kralja v Hrastniku (olje), 1937
  • figuralna poslikava župnijske cerkve sv. Lovrenca v Stranicah, 1940–1946
  • slike z motivi Dobrne in Nove Cerkve ter njune okolice
  • poslikava kapele v dvorcu Majpigl

Razstave del E. Piščanec na širšem območju Celja:

  • Razstava slovenske umetnosti (Celje, mala dvorana hotela Union), 1931
  • Božična slikarska razstava (Celje, Obrtni dom), 1932
  • Moj domači kraj (Nova Cerkev, osnovna šola), 1967
  • Elda Piščanec – samostojna spominska razstava (Celje, Likovni salon), 1967
  • razstava tihožitij Elde Piščanec (Dobrna, Hotel Dobrna), 1991
  • Alenka Domjan: Trideseta leta na Celjskem (Celje, Galerija sodobne umetnosti), 1997
  • Elda Piščanec (1897–1967): Retrospektivna razstava (Velenje, Kulturni center Ivan Napotnik – Galerija Velenje), 2002

Dobida, K. Slikarica Elda Piščanec. Mladika, 1935, let. 16. št. 3, str. 109.
Drev, M. Elda Piščanec (1897–1967). Slikala in živela je v divjini samote. V: Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma: SAZU, 2007, str. 323–326.
Elda Piščanec: (1897–1967): retrospektivna razstava: [Kulturni center Ivan Napotnik, Galerija Velenje], 14. junij–28. september 2002. Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik, Galerija, 2002.
Elda Piščanec: 1897–1967: [Narodna galerija, Prešernova 24, Ljubljana, 16. junij–18. september 2022]. Ljubljana: Narodna galerija, 2022.
Elda Piščanec: sakralna dela: Slovenski verski muzej, Stična, 29. september–14. november 2004. Ivančna Gorica: Slovenski verski muzej, 2004.
Elda Piščanec: slike, risbe in grafike = quadri, disegni, incisioni: zgodnja dela od Firenc do Primorske = le opere giovanili fra Firenze e il Litorale sloveno: [Ajdovščina, maj 2003, Trst, junij–julij 2003]. Ajdovščina: Pilonova galerija, 2003.
Elda Piščančeva. Celjski tednik, 26. 10. 1967, let. 20, št. 40, str. 5.
Greif, T. Življenje brez zasebnosti: teoretska slepota v polju biografskega. Časopis za kritiko znanosti, 2014, let. 42, št. 256, str. 132–156.
Iz vojne v novo državo: [november 2018–september 2019]. Celje: Pokrajinski muzej, 2019, str. 84–85.
Izvestje mestnega dekliškega liceja v Ljubljani in z njim združenih oddelkov. Ljubljana: Mestni dekliški licej, 1909–1912 (zvezki za posamezna šol. leta).
Kislinger, J. Elda Piščanec. V: Celjski zbornik, 1968, str. 275–276.
Kladnik, D. (Ne)znani Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017, str. 171–173.
Koršič, V. Elda Piščanec: Tihožitja & portreti. V: Elda Piščanec: Galerija Rika Debenjaka, Kanal ob Soči, 7. 9. 2018¬–5. 10. 2018, [Galerija] Ars, [Gorica – Gorizia], 10. 10. 2018–10. 11. 2018. Kanal ob Soči: Galerija Rika Debenjaka: Prosvetno društvo “Soča”; Gorica = Gorizia: Kulturni center Lojze Bratuž: Galerija ARS, 2018, str. 3–11.
Koršič, V. Piščanec Elda. V: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1986, str. 13–14.
Mencin Čeplak, M. Elda Piščanec: portret v barvah: slikarka. V: Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020, str. 34–37.
Pekle, M. Kronika družine Piščanec: (1865–1967). SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, 2019, let. 6, št. 21, str. 50–57.
Pekle, M. Slikarka Elda Piščanec: Uničena sakralna dela. SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, 2017, let. 4, št. 16, str. 68–74.
Piščanec, Elda. V: Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon: M-Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 850.
Piščanec, Elda. V: Slovenski biografski leksikon: Druga knjiga: Maas – Qualle. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1933–1952, str. 364–365.
Stopar, I. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: Tretja knjiga: Spodnja Savinjska dolina. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, 1992, str. 151–152.
Vogrin J. et al.: Dvorec Majpigl in slikarka Elda Piščanec: [raziskovalna naloga]. Dobrna: Osnovna šola, 1993.

A bejegyzés szerzője: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Az első bevitel dátuma: 3. 10. 2019 | Utolsó módosítás: 18. 10. 2022
Janja Jedlovčnik. PIŠČANEC, Elda (Marija). (1897-1967). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 18. 7. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/hu/oseba/piscanec-elda-marija/
Hiba bejelentése