PIRNAR, Tone

Izučil se je za tesarja. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran ter avgusta 1916 na Karpatih padel v rusko ujetništvo. Najprej je delal v tovarni granat, kasneje pa je bil z ostalimi Slovenci poslan v Odeso. Nato je v Ukrajini pomagal na kmetih, a je kmalu ušel in v avstrijskem Ensu pri Dunaju dočakal konec vojne.

Vrnil se je v rodno vas Brod pri Novem mestu, ki je spadala v tedaj največjo slovensko občino Šmihel – Stopiče. Po vojni so ljudje pričakovali spremembe in nezadovoljstvo kmetov in delavcev se je večalo. Tudi na Dolenjskem je v tem času pod vplivom idej oktobrske socialistične revolucije prihajalo do nemirov in uporov. Po dvigu pristojbine, s katero naj bi občina odplačala vojno posojilo, je skupaj z bratom Jožetom Pirnarjem in kovačem Ivanom Florjančičem z Malega Slatnika organiziral prevzem občine. Razjarjena množica je  27. decembra 1918 odstavila župana občine Šmihel – Stopiče, znanega gostilničarja iz Kandije Josipa Zurca – Štemburja, in občinskega žandarja, ki ga je zamenjal Tone Pirnar. Uporniki so razglasili republiko. Tako imenovana Kandijska republika je trajala le štiri dni. Zadnjega dne v letu so v mesto prišli žandarmeriji v pomoč srbski vojaki, ki so zadušili upor. Pirnar je bil z drugimi somišljeniki aretiran.

Januarja 1919 je bil že na svobodi in kmalu zatem vpoklican na Koroško, kjer se je vojskoval kot Maistrov borec, po plebiscitu leta 1920 pa se je ponovno vrnil domov. Še istega leta se je včlanil v komunistično partijo. Nato je do leta 1924 delal v Karlovcu in Zagrebu. Med drugo svetovno vojno, oktobra 1943, je bil kot predstavnik Broda, Irče vasi in Drske poslanec Kočevskega zbora.