Rezijanska pravljičarka je obiskovala le dva ali tri razrede osnovne šole v rojstni vasi. Že zelo mlada je pomagala z delo svoji družini. Z materjo in ostalimi vaščankami je hodila po Furlaniji, Istri, Pivki in Vipavi, kjer je prekupčevala razno blago. Na poti je spoznala veliko ljudi in se od njih naučila najrazličnejše pravljice, pesmi, pregovore in uganke. Poleg tega si je zapomnila tudi opise šeg in navad, spomine in dogodivščine rezijanskih soportnikov.
V veliko zadoščenje ji je bilo, da so sosednje poznali in cenili njen dar za pripovedovanje in se z njo radi družili. Ponosna je bila na to, da so njene pravljice posneli in objavili v slovenskih in tujih knjigah. Njene pripovedne sposobnosti je zelo cenil Milko Matičetov, ki je temeljito raziskoval ljudsko izročilo v Solbici v Reziji. Milko Matičetov je posnel na magnetofosnki trak preko 400 pripovednih enot
Dvanajst ujcev, 1974 (pripovedovalka)
Zverinice iz Rezije, 2001 (pripovedovalka)
Rehar, L. Nojevo pero 1. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 2012
Matičetov, M. Tina Vajtova (1900-1984). Traditiones: zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, 1984, let. 13, str. 187-190
Morda vas zanimajo tudi
ZBAŠNIK, France
SLANA, Domen
