PICIGAS, Leopold

Rojen je bil na novomeškem Bregu, starem delu mestnega jedra, ki se dviga nad reko Krko. Oče, ki je umrl še pred njegovim rojstvom, je bil Leopold Picigas, po poklicu čevljar, mati Klara, roj. Brunner pa je bila šivilja. Njegov varuh je postal stric, gostilničar Simon Brunner, po stričevi smrti pa zapravljivi branjevec Ribič. Ves čas je bil v oskrbi pri tujih ljudeh in si že kot četrtošolec tudi sam služil kruh s poučevanjem. V Novem mestu je obiskoval osnovno šolo (1868–1874) in gimnazijo, ki jo je leta 1882 končal z zrelostnim izpitom.

Po maturi je eno leto preživel v samostanu Št. Pavel v Labodski dolini na avstrijskem Koroškem, nato pa študiral bogoslovje v Celovcu in kasneje v Ljubljani. Leta 1886 je prejel mašniško posvečenje, imel novo mašo v novomeškem Kapitlju in postal kaplan v župniji na Kolovratu pri Izlakah. Nato je bil leta 1888 kaplan v Mirni Peči, naslednje leto pa že v Idriji. Leta 1893 je opravil župnijski izpit, leta 1895 postal prefekt na dunajski Terezijanski akademiji in leta 1900 na dunajski bogoslovni fakulteti promoviral za doktorja teoloških ved. Nato je dvajset let deloval kot župnik v dunajski župniji. Leta 1921, ko je bil na lastno prošnjo upokojen, se je poročil s svojo gospodinjo. Naslednji dve desetletji sta bili zaznamovani s pravdanjem za izplačevanje pokojnine.

Picigas je bil z vsem srcem navezan na Novo mesto. Bil je podpornik in dolgoletni član Dijaškega podpornega društva. Leta 1933 je mestu v dar poslal rokopisni abecedni seznam vseh dijakov novomeške gimnazije z naslovom Mladina rudolfovske gimnazije v letih 1856–1932 in daljšim uvodom razmer na gimnaziji v času, ko jo je sam obiskoval. Čeprav rodnega mesta od leta 1897 ni več videl, si je o njem zapisoval vse, česar se je spominjal, prebral v časopisju ali pa so mu o mestu pripovedovali znanci. Zapiske o življenju v mestu, meščanih, gimnaziji, njenih dijakih in profesorjih je leta 1947 uredil in prepisal. Gradivo, ki ga je razvrstil po letih, se prične z letom njegovega rojstva in obsega 724 označenih listov. Naslovil ga je Nekaj spominov na moje doživljaje, dodal pa tudi imensko in delno stvarno kazalo. Izročil ga je novomeškim sorodnikom, hčeri svojega bratranca Maksa Brunnerja in njenemu možu, odvetniku dr. Franju Ivanetiču. Original danes ni ohranjen, v novomeški knjižnici pa se nahaja njegova kopija, ki je dragocen vir za preučevanje zgodovine Novega mesta v drugi polovici 19. stoletja.