PEZDIREC, Janez

Po končani osnovni šoli v Metliki se je leta 1978 vpisal v poklicno kovinarsko šolo v Črnomlju.  Zaposlil se je v metliškem obratu predilnice tovarne Novoteks iz Novega mesta. Leta 1985 se je vpisal v Tekstilno, obutveno in gumarsko šolo Kranj, dislocirano enoto v Novem mestu, v program tekstilnomehanski tehnik ter leta 1989 šolanje uspešno zaključil. Leta 2005, po stečaju Novoteksa, se je vpisal v Srednjo strojno šolo v Črnomlju za prekvalifikacijo v strojnega tehnika in se leta 2007 zaposlil v novomeškem Revozu.

Z glasbo se je začel ukvarjati že v mladosti. Sodeloval je v župnijski skupini Mavrica, v kateri so se mladi glasbeniki učili igrati in peti. Lotili so se tudi preigravanja jugoslovanske zabavne glasbe, malo kasneje pa še narodnozabavnih viž. Ko je Janez začel peti v cerkvenem moškem pevskem zboru, se je naučil tudi pravilnega petja po notah.

Kasneje je s skupino v malo spremenjeni zasedbi z imenom Kolpa san začel igrati na prireditvah, nastopili so tudi na predizboru za ptujski festival domače glasbe. Leta 1997 je Janez kot član dua Mali in veliki Baron posnel glasbo za prvo kaseto V Belo krajino, dve leti kasneje pa je izšla še druga – Najine sanje. Pred zaključkom svoje glasbene poti v narodnozabavni glasbi, ki je trajala 32 let, je igral na kontrabas in pel tudi v ansamblu harmonikarja Andreja Bajuka.

Že med igranjem v ansamblu se je začel spogledovati s slovensko ljudsko pesmijo in godčevstvom. Začetek njegovega načrtnega zbiranja ljudskih pesmi ter vsega, kar je povezano z ljudskimi običaji in je nastalo predvsem v Beli krajini, sega v leto 2005, ko je ustanovil družinsko kulturno društvo Vezilo. Odtlej se je posvečal samo še ljudski glasbi.

Ljudsko petje je bilo doma že v njegovi družini. Zelo dobra pevca sta bila njegova starša, ki sta poznala veliko starih pesmi, prav tako očetova sestrična Karolina Prus in njen mož Tone. Začel je zbirati ljudskih pesmi po Beli krajini in tudi širše. Obiskoval je pevce ljudske glasbe, snemal njihovo petje in nato doma vse pesmi zapisal. Na osnovi slišanega na posnetkih je mnoge pesmi skupaj s svojimi pevci tudi zapel.

Prvi dve zgoščenki z naslovoma Ob zlati poroki in Od dedka do vnuka je posnel v družinskem krogu. Ljudske pesmi je iskal tudi na drugi strani Gorjancev, na Dolenjskem. Našel je ljudi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s petjem domačih pesmi in na ta način skrbijo, da se ne bi pozabile. Izšle so številne plošče, tudi knjiga pesmi, navad in običajev Taku smo pr nas pel, z ljudskimi pevci in godci so posneli tudi več kratkih filmov.

Med iskanjem ljudske glasbene zapuščine je naletel tudi na godce in začel zbirati še njihovo dediščino. Tako je leta 2011 izdal zgoščenko belokranjskih ljudskih viž. Na snemanju je igral na staro harmoniko, izdelano v Clevelandu. Igra pa tudi na orglice, zadnje čase predvsem ob spremljavi svojih sinov – Miha igra na strunsko glasbilo bugarijo, Aleš pa je basist.

S predstavitvijo belokranjskih ljudskih običajev ter pevskih in godčevskih viž je sodeloval v radijskih oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi na Radiu Slovenija ter Pevci zapojte, godci zagodte na Radiu Ognjišče. S sinovoma se je udeležil festivala ustnih harmonik v Mokronogu. Nastopil pa je tudi v Predsedniški palači na podelitvi državnega odlikovanja sorodniku dr. Antonu Mavretiču, upokojenemu profesorju elektrotehnike v ZDA, delujočem pri NASI.

Živi in ustvarja v Slamni vasi pri Metliki.