PETRIČ, Karel

Rojen je bil na Jesenicah v družini obrtnika. Ljudsko šolo in gimnazijo je obiskoval in uspešno končal v Kranju. Študij medicine je pričel na Dunaju, končal pa ga je v Zagrebu leta 1927. Med študijem sta mu umrla starša. Čeprav je ostal brez sredstev in premoženja, je študij uspešno nadaljeval. Ko je opravil enoletni obvezni zdravniški staž in si s tem pridobil pravico do samostojnega dela in splošne zdravniške prakse se je zaposlil kot zdravnik v Higienskem zavodu v Ljubljani, kjer je nekaj let vodil Bakteriološko-epidemiološki oddelek. Ob koncu leta 1930 je, napoten z Rockefellerjevo štipendijo v Charlottenburg, na šestmesečni podiplomski študij in specializacijo iz higiene. Tu se je usposobil v vseh vprašanjih poklicnih bolezni in rent. V 1931 letu je proučeval organizacijo in didaktiko zdravstvene vzgoje v Drestenu ter organizacijo zdravstvene službe v deželah Schleswig Holstain in na Bavarskem. 1931. leta je opravil državni strokovni izpit z odličnim uspehom ter v letu 1932 izpit za specialista iz higiene in socialne medicine. Istega leta je imenovan za šefa Socialno medicinskega oddelka Higienskega zavoda v Ljubljani. V aprilu 1933. je prevzel vodstvo Higienskega zavoda v Ljubljani in s tem tudi vseh higienskih ustanov v Dravski banovini.

V februarju 1934 ga je profesorski zbor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izvolil za honorarnega predavatelja. Že prej je bil imenovan kot predavatelj v Šoli za zaščitne sestre v Ljubljani in kot član Banskega sanitetnega sveta ter bil izvoljen za podpredsednika Zdravniške zbornice Dravske banovine. Kot podpredsednik Zdravniške zbornice je bil zelo aktiven, predvsem v prizadevanjih na področju urejanja enakomernega statusa in dohodkov zdravnikov-članov zbornice ter pri preprečevanju privilegijev. V času vodenja Higienskega zavoda v Ljubljani, je organiziral 1934. leta dve zdravstveni razstavi v Ljubljani:«Tuberkuloza« in »Mati in dete«. V istem letu je imel odmeven referat »O asanaciji vasi« na protituberkuloznem kongresu v Ljubljani in na kongresu Jugoslovenskog lekarskog društva na Bledu. Vodil je Higienski zavod v Ljubljani do avgusta 1935, ko je bil po službeni potrebi premeščen v Užice, kjer je delal devet mesecev. 1936. leta je bil imenovan za direktorja Zdravstvenega doma Kranj, kjer je delal v higienski in preventivni službi v posvetovalnici za nosečnice, matere z dojenčki in malimi otroci ter v šolski polikliniki. Istočasno je imel uradno dovoljenje Zdravniške zbornice v Ljubljani za opravljanje privatne zdravniške prakse v lastni ambulanti v Kranju. Bil je priljubljen kot zdravnik in meščan v Kranju. Več let je bil predavatelj v 6. in 7. razredu kranjske gimnazije. Honorarju se je odpovedal v korist šolske kuhinje v »svoji šoli«, ki jo je nekoč obiskoval.

Po nemški zasedbi Gorenjske 1941. leta je delal kot splošni zdravnik novoustanovljene bolniške blagajne Sozialversicherungkasse in kot zasebni zdravnik. V času od 1941 do 1944 leta je v največji možni meri podpiral partizane, predvsem z zdravili in sanitetnim materialom. Zdravil je ranjene partizane na skritih lokacijah in tudi na osvobojenem ozemlju, kar je zahtevalo izjemen telesni in duševni napor. V letih 1943 in 1944 je zbolel, toda za zdravljenje in počitek čas in okolje nista bila primerna. Kljub bolezni je novembra 1944 odšel v partizane in decembra 1944 tragično umrl v Zgornji Trebuši. Njegova pisana zapuščina je obsežna, aktualna ter polna njegovih strokovnih, higienskih, preventivnih in socialno medicinskih prepričanj. Ta zapuščina šteje pet knjig, napisanih strokovno neoporečno, toda za vsakogar, ter povrh še v lepi, tedaj že zelo ogroženi slovenščini. Temu sledi 22 prispevkov v strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah ter 45 prispevkov v Glasniku higienskih ustanov. Imel je dva sinova, prav tako zdravnika; dr. stom. Marko P. in dr. Drago P. (1935-2006).