PERGER, Bernard

Rojen je bil okoli leta 1440 v Zgornji Ščavnici, danes na Sv. Ani v Slovenskih goricah. Predvidevajo, da je bil kmečkega stanu, zaradi različnih navedb njegovega imena in priimka pa so tuji zgodovinarji njegovo poreklo iskali celo v Švici.
Prvič se je v šolskih klopeh znašel v enem izmed spodnještajerskih samostanov. Leta 1459 je odšel na dunajsko univerzo in po letu 1464 kot magister filozofskih znanosti predaval Evklidovo geometrijo, optiko, matematiko z astronomijo, klasično književnost in pravo. Na področju astronomije in matematike je veljal za Peurbachovega in Regiomontanusovega naslednika. Leta 1465 se je vpisal na medicinsko fakulteto, 1476 pa še na pravo, iz katerega je 1481 dosegel licenciat s predavateljsko pravico. Nosilec časti licenciata je imel uradno pravico poučevanja. To je bil srednjeveški akademski naslov.
Bil je tudi dekan artistične fakultete v letih 1470/1471 (1473). Po letu 1475 je prevzel predavanja še na Visoki šoli sv. Štefana, katere rektor je bil nekaj časa, in se vedno bolj posvečal jezikoslovju. Prištevajo ga med najpomembnejše in najuglednejše profesorje dunajske univerze. Leta 1477 je začel predavati latinsko slovnico. Kot rektor šole pri cerkvi sv. Štefana je pouk latinščine posodobil, kar je zagovarjal v učbeniku Grammatica nova (Nova slovnica) iz leta 1479 (izšel je v Benetkah) skupaj s soavtorjema slovenskega rodu: Preprostom iz Celja in Nikolajem iz Novega mesta. V tistem obdobju je pouk latinščine veljal za zastarelega. Študente je zanimala predvsem praktična uporaba latinščine. Perger je priredil svojo, v nemškem jeziku razloženo, latinsko slovnico po zgledu nekega italijanskega učbenika latinščine. Grammatica nova je veljala za prvi humanistični učbenik latinske slovnice, hkrati pa za »vojno napoved« tedanjemu pouku latinščine. Med letoma 1481 in 1485 so ta učbenik izdali kar osemindvajsetkrat (ponekod tudi podatek, da triindvajsetkrat, tudi tridesetkrat) v Italiji, Švici in drugih nemško govorečih deželah. Dunajska izdaja je iz leta 1502. Izdaje so izhajale v različnih obsegih, od 43 do 108 strani.
Od leta 1492 je bil univerzitetni superintendant oz. kurator dunajske univerze, imenovan s strani cesarja Friderika III., kar je pomenilo, da je bil najvišji predstavnik oz. namestnik deželnega vladarja. Na tem položaju je Perger vztrajal do leta 1501 (skoraj do svoje smrti). V tem času je spreminjal učni načrt in stremel k posodobitvam pouka. Imel je tudi vladna pooblastila, da je smel izdajati ukrepe za izboljšanje pouka in izvajanje reform študijskega načrta.
Perger je cesarjema Frideriku III. in kasneje Maksimiljanu I. ponudil marsikateri nasvet in jima posvečal svoje koledarje z astronomskimi podatki in astrološkimi nasveti, podobnimi današnjim horoskopom. Njegove efemeride z astronomskimi podatki za leta 1482 do 1500 so ostale zgolj v rokopisu. A čeprav ni zapustil tiskanih del, ga uvrščamo med astronome.
Bil je humanist italijanske usmeritve in je v drugi polovici 15. stoletja veljal za enega najpomembnejših humanističnih razumnikov na Dunaju.
Ob smrti cesarja Friderika III. je pripravil govor Oratio in funere sancte memorie Friderici III. Le-tega je objavil na Dunaju in v Rimu leta 1493. Govor je napisal v italijanskem humanističnem slogu, kar je bilo na takratnem Dunaju nekaj novega. Danes so znane štiri izdaje Pergerjevega nagrobnega govora: dve dunajski, rimska in ena iz Leipziga (1493–1494). Pisni viri potrjujejo, da so tedanji študentje njegov zapis vzeli za zgled slogovne in jezikovne dodelanosti.
Po letu 1493 je pričel izgubljati svoj vlogo na dvoru, saj so bili drugače misleči preveč vplivni. Zato se je z dvora umaknil in okoli leta 1500 zbolel ter kmalu zatem, leta 1501 (ponekod 1502) umrl na Dunaju.