PAVŠIČ, Tomaž

Otroška leta je preživljal v manjši vasici na Cerkljanskem. Oče je bil sezonski gradbeni delavec in zato veliko časa odsoten, z njimi je živel še stari oče, ki je bil krojač. Ker je bil rojen na področju, ki je v tistem času pripadalo Italiji, je prvih pet razredov osnovne šole, v katero je vstopil leta 1937 na Travniku, poslušal v italijanskem jeziku, kar je imelo nanj velik vpliv. Slovenščino je lahko uporabljal le doma in v cerkvi. Od leta 1942 pouk ni več potekal redno, zato je do konca vojne obiskoval priložnostno partizansko šolo v slovenskem jeziku. Med letoma 1945 in 1947 je obiskoval nižjo gimnazijo v Cerknem, nato pa višjo gimnazijo v Postojni, kjer je leta 1952 maturiral. Diplomiral je iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Leta 1975 se je poročil z Majdo Terpin in si v Idriji ustvaril družino. Ima hčerko Jerico.

Prvo službo je nastopil kot vzgojitelj v Mladinskem domu v Tolminu, sledilo je služenje vojaškega roka. Leta 1959 se je zaposlil kot profesor na idrijski gimnaziji, kjer je poučeval najprej francoščino, nato še slovenščino. Konec šestdesetih let je postal poklicni tajnik Zveze kulturno-prosvetnih organizacij v idrijski občini. Leta 1971 ga je dr. Branko Marušič povabil k sodelovanju v Goriški muzej. Deloval je v Kromberškem gradu, dve leti je bil tudi vodja njegove enote v Tolminu. Leta 1980 je na povabilo takratnega ravnatelja Jurija Bavdaža sprejel delo kustosa dokumentalista v Mestnem muzeju Idrija.
Poznan je bil tudi v političnih krogih, bil je med prvimi primorskimi izobraženci, ki so se aktivno vključili v osamosvojitvene procese. Na volitvah aprila 1990 je sodeloval kot član Slovenske demokratične zveze v koaliciji demokratičnih strank združenih v DEMOS. Izvoljen je bil za poslanca v Zboru občin kot predstavnik idrijske občine v Skupščini Republike Slovenije. Istega dne je bil izvoljen tudi za podpredsednika Skupščine Občine Idrija. Postal je prvi idrijski nepoklicni poslanec v slovenskem parlamentu. Zavzemal se je za interese Idrijsko-Cerkljanske regije, med drugim je zahteval obnovo prometnice med Logatcem in Tolminom, ki se tudi na njegov predlog danes imenuje Keltika. Leta 1991 je, takoj po enajstdnevni vojni za Slovenijo, v Aosti predaval o Sloveniji in njenem položaju. Tam ga je kot predstavnika nove republike Slovenije sprejel takratni papež Janez Pavel II. Leta 1993 je postal vicekonzul na Slovenskem generalnem konzulatu v Trstu. Bil je prvi slovenski predstavnik v Trstu, ki ga je imenovala nova država Slovenija in ni bil kader nekdanje SFRJ. Leta 1997 se je upokojil.
Vsa leta je bil aktiven na področju kulture in društvenega življenja. Že od šolskih let je rad nastopal, kasneje tudi organiziral kulturne prireditve. Prijateljeval je s pisateljem Francetom Bevkom, ki ga je večkrat spremljal na literarnih srečanjih, po njegovi smrti pa organiziral prireditve v njegov spomin. V času študija je bil aktiven v Klubu primorskih študentov (1952–1956), v okviru katerega so delovale igralske skupine in se prirejali glasbeni in literarni nastopi. Kot govorec, povezovalec programa in odgovorni za stike z javnostjo je sodeloval s Primorskim akademskim zborom Vinko Vodopivec. Leta 1965 je bil med pobudniki za ustanovitev idrijskega Komornega zbora Zorko Prelovec. Sodeloval je s Klubom starih goriških študentov, predvsem kot slavnostni govornik, ob desetletnici delovanja kluba leta 1973 pa je njihovo delo povzel v prispevku Kulturno delo Kluba starih goriških študentov, ki je bil objavljen v Jadranskem koledarju. Bil je član kulturnega združenja Mitteleuropa, ki obuja ljudsko tradicijo in povezovanje srednjeevropskih narodov ob spominu na staro Avstrijo. Združenje mu je leta 1996 podelilo visoko odlikovanje Laudi et honoris Signum. Že od samega začetka leta 1991 je bil član Svetovnega slovenskega kongresa, ki povezuje Slovence doma in po svetu. Aktivno se je zavzemal za slovensko manjšino v Italiji in Avstriji. Pogosto je nastopal kot govornik na literarnih večerih, otvoritvah razstav, javnih prireditvah, predaval je v sklopu idrijskih Muzejskih večerov … Sodeloval je s Slovenskim papeškim zavodom Slovenik v Rimu, ki vsako leto pripravi simpozij, posvečen znani osebnosti. Pavšič je predaval na simpozijih, ki sta bila posvečena Ivanu Trinku in Frančišku Borgii Sedeju. Bil je slavnostni govornik ob odkritju spomenika Filipu Terčelju v Šturjah.
S svojimi prispevki je sodeloval v časniku Slovenski Jadran, Primorskih novicah, Delu, reviji Bori, katere soustanovitelj je bil, v Idrijskih razgledih, Goriškem letniku. Kot pisec in urednik je bil nepogrešljiv pri idrijski oporečniški reviji Kaplje, katere glavni ustanovitelj je bil in v kateri so objavljali ideološko zelo različni pisci. Za Primorski slovenski biografski leksikon je sestavil več geselskih člankov. Leta 2004 je dal pobudo in sprožil akcijo za postavitev spomenika Simonu Gregorčiču v Gorici, ki so ga ob 100-letnici njegove smrti (2006) zamejski Slovenci postavili v Ljudskem vrtu. Raziskal je kratko bivanje Pier Paola Pasolinija v Idriji (1930–1931) in dal pobudo, da je Občina Idrija leta 2012 znamenitemu filmskemu ustvarjalcu postavila spominsko ploščo. Srečamo ga v raznih filmskih dokumentarnih zapisih (o Jožetu Felcu, o rapalski meji), sam pa je dal pobudo za dokumentarec Janeza Pirca o Eziu Martinu, Bevkovem prevajalcu.
Tomaž Pavšič je bil eden izmed najbolj znanih primorskih oporečnikov šestdesetih in sedemdesetih let.