PALIAGA JANKOVIĆ, Daniela

Danielina mati (Elena Nadovich) in oče (Giordano Bruno Paliaga) sta bila Rovinjčana, ki sta po vojni zaradi političnih razlogov delala v Pulju. Ded Antonio je umrl v zaporu v kraju Reggio Emilia leta 1939, ker je bil obsojen kot član Komunistične partije Italije. Oče se je med vojno boril kot italijanski partizan na Korziki in s Titovimi partizani v Dalmaciji.

Leta 1946 sta se poročila, 1948. je luč sveta ugledala Daniela, 1951. pa še brat Riccardo. Oče je po vojni sodeloval pri vzpostavljanju novega družbenega sistema, zaradi konfliktov med italijansko in hrvaško komunistično partijo pa je izgubil službo. Tudi mati, ki je delala v tobačni tovarni, je bila izključena iz KP. Daniela se spominja otroštva kot težkih časov: živeli so na periferiji Rovinja, izolirani od prijateljev in sorodnikov, brat je bil bolan, oče brezposeln. Stanje se je izboljšalo po letu 1960, ko je oče dobil službo na občini, kjer je pozneje postal vodja financ.

Obiskovala je italijansko osnovno šolo in gimnazijo. Doma so govorili italijansko, istrsko-beneški dialekt, v šoli se je naučila nekaj hrvaščine. Leta 1966 je začela študirati italijanski in francoski jezik na beograjski univerzi tudi s pomočjo štipendije RTV Slovenija.

Po diplomi leta 1970 je dve leti poučevala na srednji turistični in hotelirski šoli v Rovinju, delala v italijanskem programu TV Capodistria in v italijanskem izobraževalnem programu na Radiu Koper. Leta 1974 se je kot profesorica italijanskega in francoskega jezika, kasneje tudi umetnostne zgodovine, zaposlila na gimnaziji z italijanskim učnim jezikom v Piranu.

Koprsko okolje, v katerem je živela, je čutila kot sovražno do Italijanov in prišlekov iz republik tedanje Jugoslavije. Imela je težave s slovenskim jezikom, počutila se je izključeno, kar nekaj časa je potrebovala, da je sprejela družbeno realnost kot posledico zgodovinskih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče popraviti. Rojstvo sina Luce in želja po spodbudnem okolju za njegovo šolanje in kakovosten razvoj sta družino dokončno prepričala, da so ostali v Sloveniji.

Leta 1984 je postala ravnateljica piranske gimnazije z italijanskim učnim jezikom (Ginnasio »Antonio Sema« Pirano), pet let zatem se je z družino preselila v Piran. Predano in srčno se je zavzemala za pravice italijanske manjšine in dobre pogoje za izobraževanje mladih. Tudi njena zasluga je, da so dijaki leta 1992 dobili novo, sodobno opremljeno gimnazijo v Portorožu. Zgodovina in zgodba te institucije je obširno popisana v knjigi 70° anniversario del Ginnasio Antonio Sema Pirano: 1945–2015, ki je izšla ob sedemdesetletnici šole.

V okviru Zavoda za šolstvo RS je sodelovala pri pripravi gradiv za italijanski jezik za učence srednjega izobraževanja na narodnostno mešanem območju. Po osamosvojitvi Slovenije je bila tudi politično aktivna kot predstavnica skupnosti Italijanov Obale in članica občinskega sveta za socialo in šolstvo v Piranu. Pri Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini je vodila ure pravljic, s starejšimi člani pa pogovore o lokalnih tradicijah, literarne večere, recitale itd.

Leta 2008 je prejela nagrado Italijanske Unije »Antonio Pellizzer« za dosežke na področju vzgoje in izobraževanja.

Po upokojitvi leta 2009 se je posvetila odkrivanju piranske zgodovine, tradiciji, arhitekturi. Njena prva publikacija Per piazze e cortili alla ricerca dell’acqua/V iskanju vode med piranskimi trgi in dvorišči, ki je izšla leta 2017, je nastala na podlagi raziskovanja piranskih vodnih virov. Leta 2019 je izšla njena druga raziskava – Storia di un faro/Zgodba nekega svetilnika, 2020 vodnik Pirano in tasca: notes turistico-culturale/Piran v žepu: turistično-kulturni notes, leta 2023 pa v soavtorstvu z Albertom Mazinom e-knjiga Raccontare Pirano in publikacija Memorie di pietra/Kamniti spomini. Postala je tudi turistična vodička, ki s someščani in obiskovalci rada deli spoštovanje in ljubezen do mesta s tisočletno kulturno dediščino.