Oton BERKOPEC

Bil je eden od osmih otrok čevljarja Jožefa Berkopca in Marije (roj. Štefančič), po poklicu babice. V letih 1913–1918 je obiskoval ljudsko šolo v Vinici ter nato leta 1927 maturiral na gimnaziji v Novem mestu. Slavistiko je začel študirati v Ljubljani, po prejemu štipendije leta 1928 pa študij nadaljeval na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, kjer je leta 1933 doktoriral. Istega leta je končal višjo bibliotekarsko šolo za znanstvene knjižnice.

Večidel življenja je deloval na Češkem in se aktivno vključil v praško kulturno okolje. V letih 1929–1946 je bil bibliotekar v Slovanski knjižnici, nato od 1946 do 1947 kulturni ataše pri ambasadi tedanje Jugoslavije v Pragi, nato bibliotekar v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je mdr. vodil oddelek za znanstveno raziskovanje bibliotekarstva in nazadnje oddelek za katalogizacijo. Leta 1958 je postal znanstveni sodelavec pri Slovanskem inštitutu Češkoslovaške akademije znanosti (ČAZ) in bil od leta 1962 vodja bibliografije slavik v Inštitutu za jezike in literature ČAZ. Na Karlovi univerzi v Pragi je bil tudi lektor slovenščine nekaj let pred drugo svetovno vojno in po njej. Leta 1977 se je vrnil v domovino in poslej znanstveno deloval v Ljubljani. Leta 1971 je postal zunanji dopisni član SAZU, leta 1977 dopisni član in leta 1981 njen redni član.

Že kot dijak je pisal pesmi in prve objavil v rokopisnem listu novomeških študentov Vesna, nato v Mladiki, Ljubljanskem zvonu, Knjižnici »Naša gruda« idr. Več pesmi je posvetil rodni Beli krajini, nekatere je napisal tudi v domačem viniškem narečju. Kasneje se je preusmeril v splošno kulturno publicistiko, prevajalstvo iz slovenščine in drugih južnoslovanskih jezikov v češčino in obratno, znanstvenemu delu s področja bibliotekarstva in še posebej bibliografiji. Ukvarjal se je zlasti z literarnimi in kulturnimi stiki med slovanskimi narodi, posebej med Čehi in Slovenci. Pisal je o slovenski književnosti (Prešernu, Levstiku, Aškercu, Mešku, Preglju idr.) ter prispevke objavljal v slovenskih in čeških strokovnih revijah in zbornikih; kritike o slovenskih knjigah so bile po njegovi zaslugi večkrat prej objavljene v češkem kot v domačem tisku. Sam je v češčino prevajal dela I. Cankarja, F. Bevka, E. Peroci idr., v sodelovanju s češkimi pesniki prevajalci so bili v češčino prevedeni O. Župančič, S. Kosovel in drugi slovenski pesniki. Tako je mdr. leta 1940 v sodelovanju s češkim pesnikom Josefom Horo v Pragi izdal antologijo slovenske poezije v češčini »Hvězdy nad Triglavem«. Napisal je veliko predgovorov k prevodom iz slovenščine in drugih jezikov v češčino.

Bil je tudi pomemben bibliograf, na tem področju je zlasti pomembna njegova »Česká a slovenská literatura, divadlo, jazykozpyt a národopis v Jugoslavii: bibliografie od r. 1800 do 1935« (Praga, 1940). Leta 1964 je objavil bibliografijo France Prešeren v češki literaturi.

Za svoje delo je na Češkem dobil več priznanj. Bil je častni član Društva književnih prevajalcev Slovenije. Leta 1981 je prejel tudi Čopovo diplomo kot najvišje priznanje v bibliotekarski stroki pri nas. Ob njegovi sedemdesetletnici rojstva je Študijska knjižnica v Novem mestu izdala bibliografijo njegovih del, ki jo je sestavil Jaroslav Pánek.