OSVATIČ, Alojz

Bil je prvi od petih otrok krojaškega mojstra Jožefa Osvatiča in šivilje Frančiške Leben. Od leta 1880 je obiskoval osnovno šolo v Slovenski Bistrici, nato pa na Ptuju, kamor se je družina preselila leta 1884. Stanovali so v hiši na Gosposki ulici 8, kjer je oče odprl krojaško delavnico, ki je delovala do leta 1899, ko se je družina preselila v Maribor.
Pridobitev deželne štipendije mu je omogočila, da je leta 1890 pričel študirati na graški deželni risarski akademiji (Zeichenakademie), ki jo je uspešno zaključil leta 1894. Nadaljeval je s študijem zgodovinskega slikarstva na Akademiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenden Künste) na Dunaju, kjer je obiskoval predavanja pri profesorjih Christianu Griepenkerlu in Franzu Rumplerju. Leta 1903 je zaključil študij in postal akademski slikar.

Že v prvih letih študija se je Ptujčanom predstavljal s priložnostnimi razstavami svojih del, s čimer je verjetno skušal izboljšati tudi svoj gmotni položaj. Od leta 1898 je bil na akademiji oproščen šolnine, prejemal je letno štipendijo v znesku 100 do 120 kron. Pri študiju ga je finančno podpirala tudi ptujska mestna oblast. Tako mu je ptujski mestni svet leta 1897 namenil nepovratna sredstva v višini 50 kron. Leta 1898 je imel razstavo v Ferkovem muzeju na Ptuju, na kateri se je predstavil s kopijo Amerlingove Igralke na lutnjo, dvema krajinama, več perorisbami arheoloških najdb iz Hajdine in štirimi portreti. Med letoma 1900 in 1903 se je udeleževal tudi letnih razstav študentov akademije na Dunaju.

Po koncu študija se je preselil v Maribor in pričel delati kot samostojni akademski slikar. Včlanil se je v Društvo upodabljajočih umetnikov Štajerske (Verein der bildenden Künstler Steiermarks) v Gradcu in v okviru društvenih razstav večkrat razstavljal v Gradcu (1904–1906, 1907, 1909).
Med letoma 1907 in 1910 je živel v Aflenzu na Zgornjem Štajerskem, nato pa se preselil v Linz, kjer se je leta 1910 zaposlil kot asistent za prostoročno risanje na državni višji realki (Staats-Oberrealschule). V želji, da bi si zagotovil mesto rednega profesorja, je leta 1912 pridobil učiteljsko potrdilo za poučevanje prostoročnega risanja na srednjih šolah. Leta 1917 je bil imenovan za provizoričnega učitelja, leta 1919 pa za rednega profesorja na državni realni gimnaziji (Staats-Realgymnasium), kjer je ostal do upokojitve (verjetno 1938).
Po prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrske monarhije je pridobil avstrijsko državljanstvo in svoj priimek spremenil v Ostwald. Leta 1942 se je poročil s svojo dolgoletno partnerko Mario Herzig (1874–1969), učiteljico češkega rodu. Ob pedagoškem delu se je tudi v Linzu skušal uveljaviti kot umetnik in je več let sodeloval pri razstavah, ki jih je organiziralo Zgornjeavstrijsko kulturno društvo (Oberösterreichisches Kunstverein) v Linzu. Kljub spremembi priimka je svoja umetniška dela domnevno še naprej podpisoval kot A. Oswatitsch. Umrl je v 85. letu starosti in je pokopan na pokopališču Linz-Urfahr.

Za večino Osvatičevih del se je po njegovi smrti izgubila sled. V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož so ohranjeni Osvatičevi portreti Viktorja Skrabarja (1894), Ernesta Eckla (1895) in Ferdinanda Raispa (1896). V ptujski proštijski cerkvi je ohranjen njegov portret prošta Josipa Heržiča (1897).