ODAR, Cilka

Cilka Odar – partizansko ime Tatjana, se je rodila kot najmlajša izmed osmih otrok (od katerih so samo trije preživeli) v kmečki družini. Ker se je izkazala v ljudski šoli, so jo starši poslali v kranjsko gimnazijo, kjer je bila sošolka bodoče pisateljice Mimi Malenšek. Želela je postati učiteljica, vendar si starši nadaljnjega študija niso mogli privoščiti. Nekaj časa je delala na občinski upravi v Smledniku, ob prihodu okupatorja pa se je preko brata Franca (ki je pozneje umrl v Mauthausnu) vključila v odporniško gibanje. Zbirala je ilegalno literaturo ter sanitetni in drugi material, med ljudmi pa je propagirala boj proti okupatorju. Kot ilegalka je delovala na področju Krope. Za nesebično delo ji je leta 1943 Bohinjski odred izrekel pohvalo. Med okupacijo je Odarjeva delala v kranjski tovarni Sava, kjer je bil na njeno pobudo ustanovljen odbor OF. Bila je članica okrožnega odbora OF za Kranj ter okrajna sekretarka AFŽ. Dne 19. septembra 1944 je prostovoljno odšla v partizane. Padla je nekaj dni pred koncem vojne na Lajšah nad Selcami skupaj s soborko Vido Šinkovec in še enim partizanom, ko so se odpravljali na Primorsko. Domobranci, ki so jim postavili zasedo, so jih mučili, iznakazili in ubili. Pred usmrtitvijo je Odarjevo eden izmed domobrancev menda vprašal, za kaj se bori, na kar mu je odgovorila, da zase ve, da se bori za svobodo, in domobranca vprašala, če ve, za kaj se bori on. Leta 1949 so na Planini v Kranju odprli dom igre in dela (pozneje vrtec), imenovan po Odarjevi, leta 1958 pa so na njegovem pročelju vzidali še spominsko ploščo padli partizanki ter bližnjo ulico poimenovali po njej. Vrtec je vse do svoje smrti leta 1972 redno obiskovala partizankina mati Terezija Odar.