Maturiral je leta 1866 v Gorici, nato je poučeval kot zasebni domači učitelj v Ljubljani, leta 1868 pa je odšel v Gradec, kjer je študiral poljedelstvo in pravo. Med študijem je nekaj časa delal v odvetniški pisarni Karla Lavriča v Gorici. Doktoriral je leta 1873 in se najprej zaposlil pri dveh italijanskih odvetniških pisarnah v Gorici, kasneje pa na goriškem sodišču. Leta 1876 se je premestil na sodišče v Cerkno, nato na Buje, 1879. leta pa v Pazin. Po upokojitvi leta 1902 se je preselil v Gorico in tu dočakal prvo svetovno vojno. Leta 1916 naj bi bil še vedno v Gorici, že leto za tem pa se je za njim izgubila vsakršna sled. Datum in kraj smrti tako nista znana. Po nekaterih podatkih naj bi ga novembra 1917. leta odpeljali italijanski vojaki, pri čemer se je domnevno uničil tudi njegov bogati osebni arhiv.
France Oblak je bil že kot dijak član čitalniškega gibanja v Tolminu; k temu ga je navdušil predvsem Valentin Luznik, takratni prvi tajnik tolminske čitalnice. Med bivanjem v Ljubljani se je udeleževal dijaških shodov in z javnimi govori ter pisanjem člankov za časopis Soča opozarjal na potrebo po ustanovitvi slovenske univerze. Bil je član čitalniškega društva Sokol. V Gorici se je priključil slovenskemu goriškemu društvu Soča in se še naprej zavzemal za ustanovitev slovenske univerze, za jugoslovansko zvezo in zedinjeno Slovenijo ter za decentralizacijo Avstroogrske.
Dr. Karol Lavrič in njegova doba, 1906
B. Marušič: Zgodovinski časopis (1960), št. 14, str. 196-202
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 10, Gorica 1984, str. 516-517
