Nicolo’ Antonio PETRONIO CALDANA

Iz ugledne in pomembne piranske družine, doktor cerkvenega in civilnega prava, prijatelj kardinala Carafe in predstojnik (sindico) univerze v Padovi; 10 let je služboval na dvoru Leopolda I. Habsburškega, ki se mu je obdolžil s častmi in uslugami, bil generalni komisar papeške in cesarske straže, pridobil plemiški naslov z dedno pravico v deželah Gorenjske (Carniola) in Koroške (Carintia), bil posebni odposlanec Svetega sedeža za mejna vprašanja, papež Aleksander VII. ga je imenoval za poreškega škofa, ob tem dogodku so mu someščani leta 1667 postavili spomenik v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Jurija v Piranu, tri leta kasneje je umrl v svoji domovini.
Napis v župnijski cerkvi sv. Jurija:
NICOLAO . PETRONIO . CO. CALDANA
EPISCOPO . PARENTINO . etc.
QVEM
PYRHANENSIVM . ACCADEMIA . PARENTEM
PATAVINVM . GYMN. VTRIVSQ. VNIV. P. RECTOREM
VTRAQVE . LAVREA . POTITVM
VENERATVR . ADMIRATVR
PATRIIS . CVNCTIS . OFFICIIS . FVNCTVM
VENETI . SENAT. PECVLIARI . FAVORE
CVM . FAMILIA . SPECIOSO . CO. TIT. INSIGNITVM
LEOPOLDVS . I. IMP. CAES. DVC. EQ. ORD. DONAVIT
MVLTIS . ITEM . HONORIBVS . AVXIT
QVI
S.S. ALEX. P.P. VII. MILITIAE PRAEFECTUS
EM. CAROL. CARD. CARRARE . SVMME . DILECTVS
AD . SACRVM . ANTISTILIS . GRADVM
HVCSQVE . ASCENDIT
TANTO . PYRHANVM . PROMERENTI . FILIO
HOC . MONVMENTUM
CVRAND . SP . COMMVNITATIS . SYNDICIS
BARTH. PET. IO. ANT. CŌTESIO . DOM. PET.
PO. AN. DOM. MDCLXVII.

V neposredni bližini župnijske cerkve sv. Jurija se nad stranskimi vrati cerkve sv. Frančiška nahaja še ena spominska plošča z napisom v elegičnem distihu, ki ga je sestavil nečak Marco Petronio Caldana:

Ista Tibi, nostrae Decus o venerabile Gentis,
Grata nimis posuit debita Signa Nepos;
Excipe Vota libens; amplexus jungere veros
Donec det Pietas, Mors, Amor, Ethra, Deus.
Prevod v nevezani obliki: »To zasluženo obeležje ti je, o našega rodu častni ponos, dal postaviti nečak. Sprejmi rad te dobre želje, dokler še usmiljenje, smrt, ljubezen, nebo in Bog dovolijo iskrene objeme.«

Koprski škof Paolo Naldini, avtor Cerkvenega krajepisa ga tako opiše:

»Še danes odmeva tudi sloves plemenitih vrlin in vzvišenih kreposti škofa Caldane, ki so mu omogočile, da je zelo hitro napredoval do najvišjih časti, o katerih pričajo bogata darila beneškega senata in cesarskega dvora. Ker ga je Aleksander VII. leta 1664 izbral za poreškega škofa, je pridobil še dodatna priznanja in svoje kreposti okronal z novimi častmi. Njegov sijaj pa je bil kratkotrajen, saj ga je po komaj treh letih vladanja poklicalo k sebi Nebo, da bi ga okronalo z večnostjo.«