Odlikuje se na različnih področjih delovanja. V svoji osnovni dejavnosti, elektroniki, je bil prvi redni slovenski profesor elektronike in elektrotehnike v zamejstvu, kjer je poučeval najprej eno leto na Tehničnem zavodu Malignani v Vidmu in nato na Državnem poklicnem zavodu za industrijo in obrt Jožef Stefan v Trstu. Obenem je avtor prvih treh slovenskih strokovnih knjig s področja elektronike in slovarja. Družina njegovega očeta je iz Štandreža, matere pa iz Dornberka. Priimek Mučič je fašizem spremenili v Mucci. Oče Angel je bil mizar na goriški občini, mati Ana Pelicon pa gospodinja. V rojstni Gorici je Carlokončal osnovno in srednjo šolo ter višjo šolo na Državnem industrijsko-tehničnem zavodu Galilei, fakulteto za elektroniko pa leta 1977 v Trstu. Od leta 1978 živi v Tržiču (Monfalcone), kjer se je poročil z že pokojno učiteljico Bernardko Radetič, ki je leta 1998 postala prva predsednica novonastalega društva Tržič. Ko se je poročil v Laško, je prišel v kraje, kjer skoraj ni bilo več sledi o Slovencih. Od leta 1982 je član pokrajinskega in deželnega sveta Slovenske skupnosti. Kot predsednik odbora za Slovence v Laškem je dosegel, da se od leta 1980 v ronški cerkvi mesečno odvija slovenska maša. Takrat je v Ronkah ustanovil tudi ženski pevski zbor in postal njegov prvi in do sedaj edini predsednik. Leta 1987 je bil med ustanovitelji in postal predsednik Slovenskega kulturno-rekreacijskega društva Jadro, ki mu je naslednje leto občinska uprava dodelila primeren sedež v Romjanu in je tako postalo prvo javno slovensko kulturno jedro v Laškem za Slovence od Tržiča do Zagraja. Poleg vodenja društva je tudi urednik društvenega glasila Jadro in avtor številnih člankov v njem kot tudi urednik vseh izdanih knjig društva. Ima še veliko drugih zaslug. V občini Tržič je bil predstavnik Slovencev za ustanovitev družinske posvetovalnice in član pastoralnega sveta tržiške župnije sv. Nikolaja (1980–1982), član slovenske komisije v Javnem kulturnem večnamenskem središču v Ronkah (1983–1984) in podpredsednik slovenske komisije v občini Ronke (1990–1999). V škofijskem pastoralnem svetu je zastopal Slovence iz Laškega (1980–1982), bil je član pokrajinskega (1995–2010) in deželnega (2005–2007) sveta ZSKD (Zveze kulturno prosvetnih društev) in od leta 1995 tudi sveta ZSKP (Zveze slovenske katoliške prosvete). Plod njegove navezanosti na morje so številni prispevki o morju in ladjedelništvu. Poudarja, da je morje pomembno tudi za goriške Slovence. Navezanost na krajevno zgodovino se odraža v njegovem publicističnem delu, npr. v dvojezični knjigi o slovenskih mlekaricah v Ronkah in Tržiču, člankih o Laškem ter drugih prispevkih za Novi list in Katoliški glas, kasneje združenima v Novi glas ter Primorski dnevnik, Koledar Goriške Mohorjeve in Voce Isontina. Z gesli je sodeloval pri Primorskem slovenskem biografskim leksikonu, s slovenskimi toponimi v Laškem pa pri drugi knjigi Krajevnega leksikona Slovencev v Italiji: Goriška pokrajina, ki ga je uredil Aldo Rupel. Skupaj z odvetnikom Rencom Frandoličem je uredil in napisal tri knjige o zakonih in razsodbah, ki se nanašajo na Slovence v Italiji. Kot občinski predstavnik Ronk (2000–2006) si je v pokrajinski komisiji za slovenska vprašanja prizadeval za vključitev občin Ronke in Tržič v »zonizacijo«, to je med kraje, kjer velja zaščitni zakon za Slovence, ter za uveljavitev slovenskega okenca v Tržiču in namestitev slovenskega knjižničarja v ronški občinski knjižnici. Po njegovi zaslugi se v novih statutih občin Ronke in Tržič priznava obstoj Slovencev. Leta 2006 mu je uspelo, da so v ronški občini postavili okoli 150 dvojezničnih cestnih tabel. Skrbi za sodelovanje med raznovrstnimi društvi in zbori z obeh strani meje. Sodeloval je pri vključitvi Selz pri Ronkah na letna srečanja vasi Selo-Sele-Sela. Z ANPI iz Ogleja sodeluje pri svečanostih med pobratenima Oglejem in Piranom. V sklopu projekta “Reke in voda Slovenije” jev letih2009–2013 vodil več zanimivih izletov za Italijane in si prizadeval za sodelovanje Italijanov in Slovencev z obeh strani meje, meddrugim tudi z okroglimi mizami in vsakoletnimi tečaji slovenščine in klekljanja na sedežu društva Jadro. Istega leta sta izšla njegova prispevka: v publikaciji Deželnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v FJK: »8 settembre 1943 – il caso di Ronchi« o Slovencih v taboriščih Gonars in Visco, in v zborniku »Monfalcon« o zgodovini Slovencev v Laškem. Leta 2005 in 2007 je prispevek o zgodovini Slovencev v Laškem izšel tudi v slovenski in italijanski izdaji zbornika »Slovenci v Laškem«, ki ga je izdalo društvo SKRŠD Tržič. Od leta 2008 sodeluje s pobratenima občinama Ronke in Metlika ter S. Canzian d’Isonzo z občinama Divača (ki se je uradno pobratila l. 2016) in St. Kancijan v Podjuni na Koroškem, kjer živijo in delujejo Slovenci v več društvih. Od leta 2009 je slovenski član pastoralnega sveta ronške Župnije sv. Lovrenca, ki je pobratena z župnijama v Metliki in Wagni na Štajerskem, s katerima sodeluje predvsem ob praznovanjih vaških zavetnikov. Od leta 2012 je odbornik in predstavnik Slovencev v Raziskovalnem inštitutu Gasperini iz Gradišča ter od leta 2015 član Nadzornega odbora Združenja cerkvenih pevskih zborov iz Gorice in sveta SSO za Goriško. Za svoje delo je prejel več priznanj: 1992: nagrado iz sklada Dušana Černeta iz Trsta, 2005: nagrado sv. Štefana ronške občine za delovanje v korist mesta, 2006: priznanje Kazimirja Humarja v Gorici, 2008: priznanje ZSKD v Jamljah in več priznanj bodisi za prevajalske usluge za občini Ronke in Škocijan ob Soči bodisi kot tržiški predsednik Prostovoljnega združenja darovalcev organov in predavatelj o tovrstni tematiki na italijanskih in slovenskih šolah.
Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič. Gorica, 1984, str. 471–472.
Osebni podatki: e-pošta med 28. 7. in 7. 9. 2017.