Verjetno je bil Novomeščan in prvi domači novomeški prošt. Še pred to visoko cerkveno službo je v virih sprva omenjen kot lindarski župnik pičenske škofije, ki ga je škof v Trstu Ursino de Bertis leta 1614 potrdil za tržaškega stolnega kanonika. Nato sta ga leta 1619 habsburški nadvojvoda Ferdinand in oglejski patriarh Ermolao Barbaro imenovala za župnika v Ribnici in ribniškega arhidiakona, kjer se je že po zaključeni protireformaciji v duhu katoliške obnove resno lotil pastorale ter med drugim obudil Bratovščino presvetega rešnjega telesa z njenim beneficijem.
Kot mnogi prelati je v nasprotju z reformami tridentinskega koncila še naprej kopičil beneficije in cerkvene službe. Poleg ribniške župnije je imel tudi cerkniško faro, kjer je dal zgraditi župnišče in obnovil farno cerkev, beneficije sv. Andreja v Dobrepolju, sv. Mohorja in Fortunata v Ribnici in sv. Barbare v Ložu.
Takrat že cesar Ferdinand II. je po smrti leta 1628 preminulega novomeškega prošta Alberta Peslerja Nikolaja Mrava določil za novega prošta, ki ga je papež Urban VIII. sicer leta 1630 potrdil, a z obveznostjo, da v roku enega leta vendarle doktorira – zamudi opravila izpita na univerzi naj bi botrovala tedanja nevarnost kuge.
Leta 1631 si je Mrav kot novomeški prošt za vizitacijo ribniškega naddiakonata, vodil ga je vsaj še to leto, pri cesarju Ferdinandu II. zagotovil avtoriteto posvetne oblasti, ki je lahko vključevala prisilna sredstva (brachium seculare) za pokoritev juridično podrejenih in zaupanih mu duhovnikov na tem očitno še vedno težavnem območju. Leta 1634 pa ga je cesar imenoval celo za skradinskega škofa v Dalmaciji, vendar do njegovega ustoličenja najbrž ni nikoli prišlo.
Ko je bil Mrav leta 1639 navzoč v Krškem pri postavitvi križa na prostoru izgradnje bodočega kapucinskega samostana, ga mestni anali navajajo kot protonotarja, apostolskega arhidiakona na Spodnjem Kranjskem (Dolenjskem), župnika v Cerknici in prošta v Novem mestu. Novomeški prelat je verjetno umrl prav tega leta in je pokopan v Novem mestu, kar potrjuje tudi njegov nagrobnik, ki se nahaja v predprostoru kapiteljske kripte in si ga deli s sorodnikom (morebiti nečakom) ter njegovim naslednikom proštom Frančiškom Mravom.
Baraga, F. Kapiteljski arhiv Novo mesto: regesti listin in popisov gradiva. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1995, str. 21, 163 in 166–168. Acta ecclesiastica Sloveniae, (Knj. 17).
Dolinar, F. M. Prošti novomeškega kapitlja: 1493–1993. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto in Dolenjska založba, 1993, str. 49–50.
Dolinar, F. M. et al. Dragotine kapiteljske cerkve v Novem mestu. Novo mesto: Dolenjski muzej 1993, str. 81.
First, B. Ribniško obdobje Mojstra HGG. Kronika, 2018, let. 66, št. 3, str. 480, 492–493.
Golec, B. Zgodnjenovoveški anali kranjskih mest. Clotho, 2024, let. 6, št. 1, str. 43.
Jarc, J. O Novem mestu ob koncu 18. st. – Franc Anton pl. Breckerfeld. Kronika slovenskih mest, 1938, let. 5, št. 3, str. 148.
Kapiteljska cerkev, poslednje počivališče cerkvenih in svetnih odličnikov: Križ VIII (1938). št. 11, str. 42. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, december 1994, let. 5, 1. izredna številka, str. 147–148.
Sadek, M. Poročilo o upravljanju ribniškega arhidiakonata (1633–1638). Kronika, 2018, let. 66, št. 3, str. 462 in 469.
Skubic, A. Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1976, str. 134, 137–139.
Vrhovec, I. Zgodovina Novega mesta. Ljubljana: Matica slovenska, 1891, str. 226–227.
