Miro BAJT

Rodil se je v ljubljanski porodnišnici na Šlajmerjevi 3, očetu Stanku in materi Pavli, rojeni Koblar. Prve štiri razrede prve šole je naredil v domači šoli pri Sv. Lenartu, peti razred v Škofji Loki ter osemletko končal pri Sv. Lenartu. Bil je odličnjak. Poleg šole je moral opravljati praktično vsa kmečka dela, kar ga je naučilo vztrajnosti. Njegovi glavni hobiji so bili branje, igranje šaha, igranje kart, razen tega pa se je že takrat učil hrvaščine. Rad je reševal križanke in šahovske probleme. Po končani srednji šoli (TSŠ KMRLP) v Ljubljani je uspešno zaključil študij na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju.  Sedaj živi v Ljubljani. V domače Rovte se redno vrača. Tam skupaj z bratoma ohranja njihovo domačijo in manjše posestvo.

Kot organizator dela in analitik je delal zlasti v Biroju za industrijski inženiring in to v večini industrijskih panog po Sloveniji in tudi na ozemlju socialistične Jugoslavije, tj. v Srbiji, BiH in Makedoniji (predvsem pri postavljanju telefonskih central). Bil je tudi predavatelj z licenco za študij dela (ISKRA).  Zbiral je tudi narečno izrazje iz domačega kraja v Sevški dolini. Slednje je v separatu SAZU – ja ( dialektološki oddelek) izšlo v Loškem zborniku. Napisal je tudi nekaj pesmi, novel in znanstveno fantastičnih zgodb, ki so izšle pri Mladih potih in v reviji Življenje in tehnika. Večina revijalnih prevodov je izšla v reviji Srce in oko.

Povsem eruditsko se je naučil španščine, italijanščine in portugalščine (delno tudi angleško, nemško in francosko) ter začel prevajati. Najprej je prevajal za Radio Slovenija in literarne revije, potem pa za slovenske založbe. Leta 1994 je pridobil status književnega prevajalca in odtlej je v svobodnem poklicu. Prevaja tako literarna kakor tudi stvarna dela iz italijanščine, španščine, portugalščine ter iz hrvaškega in srbskega jezika. Sodeluje tudi pri pripravi leksikografskih izdaj v Sloveniji.

Prevodov se je doslej nabralo že več kot petdeset, zato je navedenih le nekaj najpomembnejših: Joaquín Gutiérrez, Cocorí, Amaru, miti in povedke iz Latinske Amerike (zbral sam), Camilo José Cela, La colmena, Panj, Mario Vargas Llosa, El hablador, Pripovedovalec, Francisco Quevedo, La vida del buscón, Življenjepis lopova, Mario Vargas Llosa, Elogio de la madrastra, Hvalnica mačehi, Luigi Bartolini, I ladri di biciclette,Tatovi koles, Amadis de Gaula (neznani avtor, prvi viteški roman), Amadis Galski, Rubén Darío, Prosas profanas, Profana proza, Franco Cardini, Europa e Islam, Evropa in islam, Carlos Fuentes, Cambio de la piel, Levitev, Joseph Fontana, Europa ante el espejo, Evropa pred zrcalom, Paolo Rossi, La nascita della scienza moderna in Europa, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, Guillermo Cabrera Infante, Tres Tigres Tristes, Trije Turobni Tigri, Vallerio Massimo Manfredi, Le paludi di Hesperia, Talisman Troje, Lo scudo di Talos, Talosov ščit, L’ultima legione, Poslednja legija, Il tirano, Tiran, Zelena ptica, portugalske pripovedke (zbral sam), Ana Lugovska, Il diario di Nina, Ninin dnevnik, Ernesto Sábato, Abaddon El exterminador, Abadon, pokončevalec, Garcílaso de la Vega, Comentarios reales, Kraljéve razlage o Inkih, Dino Buzzati, Sessanta racconti, Šestdeset zgodb, Rita Monaldi & Francesco Sorti,trilogija: Imprimatur, Secretum, Veritas. Zapiski don Rigoberta nobelovca Maria V. Llose, erotični roman, ki je nadaljevanje Hvalnice mačehi.

Roman Abadon je bil leta 2010 nominiran za Sovretovo nagrado (na predlog Nika Grafenauerja). Za Radio Slovenija je prevedel več ko 200 novel za literarne nokturne in pripovedk iz Latinske Amerike ter okrog deset radijskih iger, predvsem iz italijanščine. Sodeloval je tudi pri Slovenskem velikem leksikonu, za katerega je sestavil večino gesel za tujke, ter pri Splošnem religijskem leksikonu, za katerega je sestavil in priredil večino gesel iz katalonske zgodovine, pravoslavja, protestantizma, animističnih verovanj, budizma in islama. Sodeloval je na več prevajalskih večerih in v Cankarjevem domu, nazadnje pred diplomatskim zborom portugalskega veleposlaništva ob predstavitvi prvih portugalskih pripovedk v Sloveniji z naslovom O pássaro verde, Zelena ptica.

Vir: zapis Miro Bajt, junij 2011, Ljubljana