MIRNIK, Cveta

Cveta (tudi Cvetka) Mirnik se je rodila v Žalcu, kjer je obiskovala osnovno šolo. Izobraževanje je nadaljevala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, nato pa na Akademiji za uporabno umetnost v Beogradu, kjer se je posvetila študiju kostumografije. Leta 1978 je diplomirala na katedri za scenski kostum pod mentorstvom profesorja Dušana Ristića.

Njeno osrednje področje ustvarjanja je bila gledališka kostumografija, svoje delo pa je prispevala tudi k filmski produkciji. Ustvarjala je za film Deseti brat (režija Vojko Duletić) in za televizijsko serijo Vehovčev Jurij (režija Andrej Stojan). Cvetka Mirnik je po temeljiti analizi literarne predloge, proučitvi zgodovinskega konteksta nastanka dela, poglobljenem razumevanju posameznih likov (pri čemer je prisluhnila tudi igralcem) in usklajevanju z režiserjem glede interpretacije zgodbe ter njene posodobitve za današnji čas vedno uspela uveljaviti svoj umetniški izraz, ki je obogatil celotno predstavo. Samostojno je oblikovala kostume za približno petdeset gledaliških predstav v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor, Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, Slovenskem ljudskem gledališču Celje in Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica.

Za svoje delo je prejela več priznanj. Leta 1979 je bila nagrajena z Borštnikovo nagrado za kostumografijo v predstavi Luigija Pirandella Kaj je resnica? v izvedbi PDG Nova Gorica. Drugo Borštnikovo nagrado je prejela leta 1985 za kostumografijo v predstavi Petra Turrinija Meščani, ki jo je izvedla Drama SNG Maribor.

Njena dela so bila večkrat razstavljena. Samostojne razstave je imela v Žalcu, Celju in Mariboru, sodelovala pa je tudi na uglednih preglednih razstavah gledališke scenografije in kostumografije v Beogradu (1979), Mariboru (1981), Pragi (1983) in Novem Sadu (1990). Bila je dolgoletna članica Društva oblikovalcev Slovenije (DOS).

Najtesneje je sodelovala z režiserji Dušanom Mlakarjem, Francijem Križajem, Marjanom Bevkom in Zvonetom Šedlbauerjem. Prav s Šedlbauerjem je leta 2005 ustvarila svoje zadnje kostumografsko delo – kostume za predstavo Translacija, priredbo drame irskega dramatika Briana Friela, uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana.

Po vrnitvi v rodni Žalec je zadnjih šestnajst let ustvarjala zase, za predstave, ki jih ni bilo. Tako so nastale prave slikarske mojstrovine, izjemne barvne skice, ki z globokim občutkom za dramska besedila izražajo umetničino občutljivost in domišljijo. Med njimi so Dom Bernarde Albe F. Garcie Lorce, Evripidove Bakhantke in živahne študije za muzikal My Fair Lady, nastale po igri Pigmalion G. B. Shawa, idr.