Mirko LENARŠIČ

Po osnovni šoli se je vpisal na klasično gimnazijo v Szombathelyu, ki so jo vodili premonstratenci, in tam tudi maturiral. Leta 1902 je vstopil v sombotelsko bogoslovje, ki ga je končal leta 1906, v duhovnika pa bil posvečen 27. junija istega leta. Po novi maši, ki jo je obhajal dva dni po posvetitvi pri Sv. Juriju v Prekmurju, je nastopil kaplansko službo na Tišini pri župniku dr. Francu Ivanocyju. V času kaplanovanja na Tišini (1906 – 1911) je med leti 1906 in 1909 nadaljeval študij bogoslovja na teološki fakulteti univerze Pétra Pazmánya v Budimpešti in tam leta 1909 doktoriral iz cerkvenega prava. V letih 1911 – 1913 je bil župnik v Murski Soboti, nato pa do leta 1924 župnik na Dolnjem Seniku v Porabju. Leta 1919 mu je bilo ponujeno mesto ravnatelja soboške gimnazije, vendar ga je zavrnil. Istega leta je sodeloval tudi kot podpisnik izjave prekmurskih katoliških duhovnikov, ki je terjala avtonomijo za prekmurske Slovence na Ogrskem. Leta 1924 je bil premeščen v madžarsko župnijo Nyőgér pri Sárváru in tam služboval do svoje smrti. V novi župniji in okolju se je zelo uveljavil, ne le v verskem, ampak tudi kulturnem življenju, saj je bil poleg osnovne službe tudi ravnatelj tamkajšnje rimskokatoliške šole, predsednik šolskega stolca, predsednik odbora ljudske prosvete in povrh še izvrsten umetniški fotograf, ki je že v začetku petdesetih let delal v barvni tehniki. Ukvarjanje z umetniško fotografijo je prišlo v javnost šele po njegovi smrti, čeprav je sodeloval že na razstavah v Parizu leta 1909, kjer je prejel celo najvišje priznanje, v Kőszegu leta 1934, v Šopronu, Budimpešti in Szombathelyu leta 1942, v Diósgyőru leta 1943 in še enkrat v Szombathelyu leta 1957. Kot kaže, ga je ta umetnost zamikala že med študijem in v tedanjem času je bil gotovo eden redkih, ki so imeli fotografski aparat. Njegove fotografije največkrat prikazujejo življenje in delo ljudi v Nyőgéru in tamkajšnji okolici. Za požrtvovalno delo na duhovnem področju pa mu je bil leta 1949 podeljen tudi naslov častnega dekana. Leta 1956 je obhajal zlato in leta 1966 biserno mašo.
V kraju Nyőgér so leta 1997 ustanovili tudi fundacijo dr. Mirka Lenaršiča, da bi z zbranimi sredstvi zaščitili njegovo dediščino, predvsem fotografije. Namen fundacije je še danes zbiranje podatkov in dokumentov v zvezi z njegovim življenjem in delovanjem. Pozabljen pa ni niti v domačem okolju, kar dokazuje spominska plošča na kapelici v Gornjih Slavečih, ki je bila odkrita leta 2002, torej ob 120-letnici njegovega rojstva.