Milka HARTMAN

Rodila se je v trdni kmečki družini in preživljala lepo otroštvo v rojstnem kraju. V družini je vladala močna ljubezen do petja in glasbe. To se je preneslo tudi na Milko, ki je zelo zgodaj začela sodelovati v izobraževalnem društvu, v Marijini družbi in pevskem zboru. Po končani osnovni šoli je živela in delala na kmetiji svojih staršev. Želja po šolanju ji ni dala miru, želela je na učiteljišče. Prva svetovna vojna je preprečila njene namene. Leta 1925 je v Ljubljani končala gospodinjsko šolo, nato je na avstrijskem Koroškem, v Zagorju, v Škofji Loki, Hrastniku, Bledu in Celju vodila razne gospodinjsko-kuharske in pevske tečaje. Delala je ob slabi plači, pomanjkanju osnovnih sredstev in prostorov ter hudem nasprotovanju nekaterih Korošcev. Med drugo svetovno vojno so tečaje v Avstriji prepovedali in Milka se je zaposlila kot gospodinja pri župniku Tomažu Holmarju v Št. Jakobu. Tako se je delno zaščitila pred nacističnim nasiljem, saj so njeno družino odpeljali v taborišče, kjer ji je leta 1943 umrl oče. Po vojni leta 1947 je Slovenska prosvetna zveza spet začela prirejati njene tečaje in spet je postala potujoča učiteljica. Delovala je tudi v Krščanski kulturni zvezi in bila leta 1953 izvoljena v njen odbor. Kuharske tečaje je vodila vse do leta 1956, potem ji je bolezen preprečila opravljanje te dejavnosti. V pliberški župniji je delala z otroki, pripravljala proslave ob raznih praznovanjih ter jih spremljala na kitaro in s petjem. Že zelo mlada je začela pisati pesmi, s katerimi je izražala ljubezen do fantov, domovine, narave in vere. Pisala je tudi prigodnice. Nekatere pesmi je tudi uglasbila, prijele so se med ljudmi ter postale kar ponarodele. Njena prva pesem Bandrovka je bila objavljena v Koroškem Slovencu leta 1930. Leta 1934 pa je izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Dekliške pesmi.