Milan MIKLAVČIČ

Med peščico psihiatrov, ki so po 2. svetovni vojni ohranjali slovensko psihiatrično misel, gradili mrežo hospitalne in dispanzerske psihiatrije ter usposabljali potrebne kadre, je bil tudi doktor Milan Miklavčič, prvi direktor Bolnišnice za duševno bolne v Idriji. Zgodovinski čas socialistične obnove je v prvi vrsti terjal ustanavljanje novih bolnišnic in usposabljanje novih kadrov. Za to obdobje je veljalo prepričanje, da so duševne motnje in bolezni zgolj posledica krivičnih družbenih odnosov. Njihova patologija naj bi z napredkom socialistične družbe izzvenela. Ko so bile druge medicinske veje v izraziti prednosti in v času zakoreninjenih predsodkov do duševnih bolezni, je bil med tistimi, ki so se trudili dvigniti psihiatrijo na dostojno raven. Pri tem so ohranjali nekatere metode, ki jih je za zdravljenje duševnih motenj in bolezni uporabljala predvojna psihiatrija in med katerimi so mnoge pozneje obveljale za nehumane in sporne.

Milan Miklavčič je odraščal v Ljubljani brez matere, ki mu je zelo zgodaj umrla. Po klasični gimnaziji je študiral medicino in na Medicinski fakulteti v Ljubljani diplomiral leta 1951. Najprej je služboval v Bolnici Vipava (1951–1952), nato v okrajni ambulanti MVS v Ljubljani, med letoma 1953 in 1957 pa v Klinični bolnišnici za psihiatrijo Ljubljana Polje. Med tem časom je opravil strokovni izpit (1954), vpisal specializacijo iz nevropsihiatrije in vodil psihiatrično bolničarsko šolo v Ljubljani.

Ko so ga leta 1957 postavili na mesto direktorja novoustanovljene Bolnišnice za duševno bolne v Idriji, je bil še specializant. Specializacijo je končal leta 1964. Bolnica je bila druga po vrsti novoustanovljenih bolnišnic te vrste v Sloveniji, takoj za Begunjami. Brž po odprtju, čeprav stavba še ni bila povsem adaptirana, je bilo vanjo preseljenih 349 najtežjih bolnikov iz Ljubljane, tudi takih s hudo obliko tuberkuloze, ter 54 bolnikovs Primorske. Za strokovno delo in nego so bili na razpolago le en zdravnik, dve medicinski sestri in štiriindvajset na novo izučenih bolničarjev. Poleg vodenja bolnice je bil sodni izvedenec za psihiatrijo, opravljal je dispanzersko delo in poučeval na srednji medicinski šoli v Šempetru pri Gorici. Terapevtski pristop, zlasti uvajanje zaposlitvene terapije (s poudarkom na slikarstvu), ki ga je razvijal doktor Milan Miklavčič, je v času, ko še ni bilo ustreznih zdravil, beležil prve uspehe tudi med najtežjimi bolniki. Za zaposlitveno terapijo je bil urejen poseben trakt, pionirska je bila organizacija letovanja na morju za bolnike, ki jih je zaznamovala hospitalizacija.

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se kadrovske razmere v bolnišnici izboljšale, je val antipsihiatrije z zahoda, zlasti iz Italije, naperjen predvsem na bolnišnično psihiatrijo (zaprte zavode, nekritično rabo prisilnih mer), povzročil, da je Miklavčič leta 1973 odstopil kot direktor ustanove. Do leta 1977 je opravljal funkcijo predstojnika B-oddelka in bil nato vodja bolniškega odseka do leta 1986, ko je za pol leta (1987) prevzel še nalogo strokovnega svetovalca predstojnika PB Idrija, primarija doktorja Jožeta Felca. Upokojil se je leta 1987.
Doktor Milan Miklavčič se je udejstvoval tudi v širšem družbenem prostoru, opravljal je kategorizacijo otrok v goriški regiji in Idriji, od leta 1978 dalje je bil član raznih samoupravnih organov, delegat socialnega skrbstva v Idriji in SPIZ-a v Ljubljani.