MIHELIČ, Tine

Osnovno šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, kamor se je družina po drugi svetovni vojni priselila s Štajerske. Njegova mama Frida in oče Egon sta bila priljubljena in zagnana učitelja ter velika ljubitelja gora. Oba sta bila častna občana občine Bohinj. Kmalu po začetku osnovne šole je začel igrati violino, s starši pa je veliko zahajal v gore. Oboje je zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Šolanje je nadaljeval na Gimnaziji Jesenice, po maturi in opravljeni Srednji šoli za glasbo je vpisal študij violine na Akademiji za glasbo na Univerzi Ljubljana. Po izobrazbi je bil diplomirani akademski glasbenik – violinist. Svojo poklicno pot je začel leta 1964, ko je postal član orkestra Slovenske filharmonije in ji ostal zvest do smrti. Umrl je leto dni pred nameravano upokojitvijo.

Z alpinizmom se je začel ukvarjati še kot gimnazijec, kmalu po prvem alpinističnem vzponu z očetom Egonom Miheličem, se je udeležil alpinističnega tečaja v Vratih pri legendarnem alpinistu Jožu Čopu. Leta 1960, ko je začel s študijem, je postal član Akademskega alpinističnega odseka (AAO) v Ljubljani. Čeprav je Tine Mihelič med ljubitelji gora najbolj znan kot avtor planinskih in  alpinističnih vodnikov, zaradi izjemnega opisovanja gora pa kot plezalski romantik, ga njegovi vzponi, predvsem številne najbolj zahtevne prvenstvene smeri, uvrščajo med najbolj vrhunske alpiniste  njegove generacije. Leta 1964 se je udeležil prve slovenske (jugoslovanske), odprave v južnoameriške Ande. V bolivijskem gorovju Cordillera Real je s soplezalci osvojil številne neosvojene vrhove, med njimi Pico Jugoslavija (5505 m), Pico Reya (5495 m) in Piramida Blanca (5230 m) ter opravil prve slovenske (jugoslovanske) pristope na Huayna Potosi (6088 m), Condoriri (5648 m) in Pico del Norte (6030 m). Ande je obiskoval vse svoje življenje. Po odpravi v Bolivijo se je odpravil v perujsko Cordillero Blanco še v letih 1975, 1986, 1990 in 1995 ter leta 1999 v bolivijsko Cordillero Real. Leta 1965 je s soplezalcem Borisom Grudnom pri prvem poskusu slovenske ponovitve Bonattijevega stebra v severni steni Druja  zaradi vremenskega preobrata preživel sedem dni v steni v snežnem viharju. Naveza je bila rešena v spektakularni reševalni akciji, v katero je bila vključena tudi francoska vojska. Reševalna akcija je bila v gorniškemu muzeju v Chamonixu opisana kot ena največjih in najbolj zahtevnih v zgodovini Francije. V domačih gorah je preplezal vse najtežje smeri tistega časa. Po različnih smereh je več kot stokrat preplezal triglavsko Severno steno, šestkrat samo Čopov steber. Izjemno obsežen je tudi njegov plezalski opus v Dolomitih, kjer je preplezal vse tamkajšnje največje izzive. Veljal je za največjega poznavalca Dolomitov in Andov v Sloveniji. Bil je med pobudniki plezanja v plezališčih, v katerih so do takrat plezali le italijanski plezalci.  24. marca 1979 sta v navezi z Janezom Ruparjem (oba AAO) kot prva Slovenca plezala v Ospu, ponovila sta Staro smer. Med prvimi Slovenci je plezal tudi v Glinščici (Val Rosandra) pri Trstu in jo pomagal odkriti tudi drugim slovenskim alpinistom. Bil je tudi začetnik plezanja Slovencev v Zahodnih Julijcih in eden najboljših poznavalcev tega področja. Odkrivati jih je začel v začetku 70. let prejšnjega stoletja, imenoval jih je razkošno lepe in divje gore. Tam je opravil številne vrhunske vzpone, mnoge tudi prvenstvene. Še posebej je bil zaljubljen v Mangrtsko skupino.

Tine Mihelič je splezal 54 prvenstvenih smeri.  Nekatere od njih sodijo danes med alpinistične klasike:
Bohinjska smer v Triglavski steni (z bratom Jožem Miheličem),
Parižanka v Debeli peči (s Pavletom Kozjekom),
Centralna smer v Vršacu (z bratom Jožem Miheličem in Iztokom Beleharjem),
Livada v J steni Jerebice (z Igorjem Herzogom, Janezom Gradišarjem in Marjanom Ostermanom),
Mihelič – Žumer v S steni Vevnice (z Jožem Žumrom),
Gollijeva smer v S steni Vevnice (z Jožem Žumrom),
Barbara v S steni Vevnice (z Jožem Žumrom).
Z vrhunskimi vzponi je končal leta 1979, ko se je poškodoval pri padcu v Akademski smeri v Vežici.

Kot umetnik – violinist in kot izjemen poznavalec gora je svoje doživljanje gora udejanjil tudi kot neutrudni pisec planinskih in plezalskih vodnikov. Ti niso bili le tehnični napotki in opisi, ampak mojstrski slavospevi našim goram, ki so v nje popeljali številne generacije gornikov. Njegov vodnik Julijske Alpe, ki velja za sveto pismo slovenskih gornikov, Tine Mihelič pa za sodobnega poeta Julijskih Alp, je doživel kar sedem izdaj in tudi vsi novejši vodniki se sklicujejo prav na njegove prelepe in vabljive opise. V času prve izdaje vodnika Julijske Alpe je začel tudi s pisanjem in tiskanjem manjših, specializiranih in doma ciklostiranih in vezanih alpinističnih vodničkov, ki so izšli v samozaložbi, na primer Južna stena Kogla, Bele vode, skupine Sella, Brenta, Pala in Civetta, Zahodne Julijske Alpe – Viševa skupina, Mangartska skupina. Napisal je tudi enega prvih plezalnih vodnikov za Glinščico. Je avtor prvega alpinističnega vodnika (izbor) Slovenske stene: sto najlepših vzponov. Napisal ga je skupaj z Rudijem Zamanom in je bil v času, ko še ni bilo svetovnega spleta, edini tovrstni vodnik v Sloveniji.

Tik pred smrtjo je napisal osebno izpovedno avtobiografsko knjigo Klic gora, ki je izšla posthumno. V njej opisuje svoje življenje, od takrat, ko je kot deček v Bohinju začutil klic gora, do njegovih poslednjih trenutkov, ko je kot skoraj upokojen, a še vedno z ljubeznijo zahajal v gore. “Moja navzočnost v gorah mi je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti,” je zapisal.  Tine Mihelič je umrl 2. oktobra 2004 med vzponom po brezpotju na Pihavec zaradi srčne kapi. Najden je bil pet dni kasneje v večdnevni iskalni akciji. Pokopan je na pokopališču v Bohinjski Bistrici.

Zapis je pripravila Tina Horvat, hčerka Tineta Miheliča.